foto: C. R.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,15-20): Ko so angeli šli od pastirjev v nebo, so ti govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!« Pohiteli so tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano.

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,1-18): V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.

Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.

Ena največjih pasti božičnega praznovanja je mišljenje, da je samo sveti večer res »tisti pravi«, potem pa je vsega lepega konec. Vendar temu ni tako. Božič kot praznik dejansko praznujemo kot osmino, medtem ko božično čas traja do nedelje Jezusovega krsta. In velikokrat smo sami v tej skušnjavi, da bi nasedli videzu tistega »šampanjskega« božiča, ki hitro mine, za njim pa ostane praznina.

Da je božič nekaj trajnega, nas pravzaprav učijo kar pastirji sami. Po tistem, ko so se jim prikazali angeli, so se odločili, da sami pogledajo, kaj se dogaja. In našli prav tako, kot so jim sporočili angeli, ter o tem pripovedovali naprej. Te novice niso mogli zadržati zase. In mnogi so se čudili. Marija pa je bila tista, ki je o vsem tem premišljevala v svojem srcu. In tudi mi smo povabljeni k temu, da te dogodke premišljujemo in ohranimo, in se tudi zahvaljujemo za vse to. Kajti božično dogajanje ni samo to, kar je opisal evangelist Luka v Betlehemu, pač pa tudi ozadje odrešenjske zgodovine. O tem nam pripoveduje evangelist Janez, ki je prišel, da bi pričeval o luči. Toda če te luči ne bi nosil v svojem srcu, ne bi mogel pričevati o njej.

Ohranimo to luč v srcu, ohranimo to veselje in ta mir. In ga delimo z drugimi. Naj bo srce vsakega od nas jaslice, v katerih se rodi Odrešenik.

C. R.