Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,3-7): Tisti čas je Jezus farizejem in pismoukom povedal tole priliko: »Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.«
Zanimivo je, kako Božja beseda za praznik Jezusovega presvetega Srca vsako leto spregovori o drugem vidiku neskončne ljubezni, ki jo ima Bog do nas. Tokrat nam spregovori skozi spekter svojih prilik, v katerih opisuje božje kraljestvo.
Prilika o izgubljeni ovci se zdi na prvi pogled nesmiselna. Če bi jo začel z retoričnim vprašanjem v obratni smeri – kdo bi se sekiral za eno ovco in bi ostalih 99 prepustil nevarnosti – bi se zdelo vse skupaj logično. Toda ne, pastir gre iskat prav tisto ovco, ki se je izgubila. Ne odneha, dokler je ne najde, nato jo vzame na rame in doma skliče praznovanje. Prispodoba za to, kar se dogaja v nebeškem kraljestvu: največje je veselje nad nekom, ki se je izgubil. Za Boga ni kolateralne škode. Totalitarne ideologije 20. stoletja so nas učile, češ eden manj, škode nobene. Pri Bogu je drugače. Vsak je pomemben. Celo več: tisti, ki se izgubi, je celo vreden, da ga gre Gospodar iskat. In nenadoma je življenje enega samega vredno več kot 99 ostalih življenj. Takšen je naš Bog.
Takšno podobo smo morda letos že razvijali na nedeljo dobrega pastirja. Tu je poudarek drugačen. Božja ljubezen nikogar ne popredmeti, nikogar ne izrablja kot sredstvo. Je vseobsegajoča in spoštuje človekovo svobodo. Za Boga ni brezupnih primerov. Vedno je pripravljen vstopiti povsod tja, kjer je človek že obupal. Izgubljenost tu pomeni, da zatavamo v greh, velikokrat tako globoko, da ne najdemo izhoda. In kdo bi lahko zase rekel, da spada med tistih 99 pravičnih, ki ne potrebujejo spreobrnjenja?
Bog je ljubezen, pravi apostol Janez. In ta Ljubezen, ki ni ljubljena, prebuja spreobrnjenje. Premislimo, kako in kolikokrat smo se v življenju srečali s to Ljubeznijo.
C. R.
