foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Luku (1,26-38): Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.

Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«

Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.

Morda ste kdaj slišali, da se je nekdo znašel nekje kot “Pilat v veri”. Poncij Pilat, rimski upravitelj, ki je obsodil Jezusa na smrt, sam po sebi ni imel nekih zaslug, da je postal ena od osrednjih oseb obeh veroizpovednih obrazcev. Zakaj je bilo tako pomembno, da so Pilata “vstavili” v pregled zgodovine odrešenja celo v tako pomembni molitvi, kot je “vera” (simbol)? Preprosto povedano, zato, ker so hoteli pokazati zgodovinsko razsežnost Jezusa. Jezus ni neko mitološko bitje, ampak resnična, zgodovinska osebnost, a je še več od tega. Če to ne bi bil, ga Pilat, resnični človek iz mesa in krvi, ne bi mogel obsodit.

Zato imamo tudi razlog, da lahko praznik Gospodovega oznanjenja označimo kot praznik začetka odrešenjske zgodovine. Ni naključje, da ta praznik s tako “adventno” vsebino pade ponavadi v postni čas. Ne zgolj zato, ker ga praznujemo devet mesecev pred božičem. V psalmu za ta praznik razmišljamo, kako je v Stari zavezi avtor psalma preroško napovedal odprtost Očetovi volji. Večna Beseda, ki je meso postala, je tako sestopila – Bog se je učlovečil in vstopil v človeško zgodovino. Tako kot je bilo to napovedano v protoevangeliju v prvi Mojzesovi knjigi, ko je Bog rekel kači: ženin zarod ti bo glavo storil. Zato je v Svetem Duhu tudi avtor zapisa v Izaijevi knjigi napovedal, da bo mladenka spočela in rodila sina, ki ga bodo imenovali Emanuel (kar pomeni Bog z nami).

Morda se nam dogodek oznanjenja zdi že skoraj dolgočasen – tolikokrat smo ga že slišali, da ga na pamet znamo. A vendar: zgodil se je v Nazaretu, čeprav vemo, da se je Jezus rodil v Betlehemu, a znova po nekem času begunstva v Egiptu odraščal v Nazaretu in so ga vsi poznali kot Nazarečana, kar je bil kamen spotike za marsikoga, češ iz Nazareta more priti kaj dobrega? Saj iz Galileje ne izhaja noben prerok! Bog si je torej izbral nekaj povsem obrobnega, nekaj zavrženega. Kajti kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Že v dejstvu, da so se vsi ti začetki odrešenja začeli v Nazaretu, je pismoukom povzročalo pohujšanje. In v tem se skriva tudi simbolika Jezusovega trpljenja: že njegovo nazareško poreklo je bilo pohujšanje, pa tudi njegovi lastni rojaki so ga hoteli pahniti v prepad. A kako pomenljivo je, da se je na velikonočno jutro učencem odzval s sporočilom, da pred njimi pojde v Galilejo. V svojo domovino, tja, kjer se je vse začelo! V Galilejo, na katero so tako ali tako gledali zviška, saj je bila napol poganska dežela Zebulonovega in Neftalijevega rodu, kot jo je označil eden od prerokov. In resnično, prav ta Galileja, dežela cvetja in zelenja, je prinašala novo upanje tistim, ki so živeli v puščavi, v temi in smrtni senci. Z oznanilom nadangela Gabriela, prinašalca veselih novic (torej evangelija, če razumemo dobesedno to besedo), je luč zasvetila v temi. Čeprav je moralo dete, ki je bilo spočeto, kasneje v svojih najboljših letih iti skozi najstrašnejšo teme. Pa sam ni imel greha!

Prav zato se radi zatekajmo k presveti Devici Mariji, ki je bila prva in zagotovo najzvestejša Jezusova učenka. V ponižnosti je sprejela Besedo, sprejela je božjo voljo in privolitev izrazila tako kot starodavni psalm. Ni vedno lahko izpolniti te volje, prav nasprotno – a izpolnjevanje prinese resnični blagoslov. In če sprejmemo Jezusa kot počelo svojega življenja, smo s tem izpolnili bistvo božje volje, namreč to, da je Jezus moj resnični Gospod, Odrešenik in moje veselje.

C. R.