Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,16-20): Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Vsako leto na vnebovhod slišimo odlomek iz konca evangelija enega od treh sinoptikov (Matej, Marko, Luka). Evangelist Matej ne omenja dejstva Jezusovega vnebovhoda, več poudarka pa daje Jezusovim poslednjim besedam, preden je šel k Očetu. Posebej poveden je zadnji stavek, da Jezus ostaja vse dni do konca sveta z nami. S tem evangelist potrjuje resničnost Izaijeve prerokbe, na katero se sklicuje ob pripovedi o tem, kako je angel v sanjah spregovoril Jožefu. Namreč, Izaija omenja, da bo mladenka/devica spočela in rodila sina, ki ga bodo imenovali Emanuel (Bog z nami). Z vnebovhodom nas Jezus ne zapušča, pač pa nam pošilja Svetega Duha in tako trajno ostaja navzoč med nami, posebej preko evharistije.
Zanimivo je, kako evangelist opisuje, da so nekateri od učencev dvomili, ko so šli na goro v Galileji, torej tja, kamor je Jezus ob vstajenju napovedal, da gre pred njimi v Galilejo. Jezus se na dvome ni oziral, pozna namreč človekovo šibkost in nevero. Ko namreč človek odpre svoje srce delovanju Svetega Duha, dvomi izginjajo. Zato Jezus spregovori o tem, da mu je dana “vsa oblast v nebesih in na zemlji”. Jezus oblasti ne pojmuje kot gospodovanje, ampak kot služenje – torej povsem nasprotno kot hudič, ki se proglaša za “vladarja tega sveta”. Spomnimo se, kako je hudič Jezusa skušal v puščavi, celo tako, da mu je ponujal ves svet. Vse tisto, kar je Bog ustvaril, je hudič ponujal Jezusu, kot da je to njegova (hudičeva) last. V resnici pa je Jezusu dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. S tem, ko je učencem izročil pooblastila (spomnimo, Petru je dal “ključe nebeškega kraljestva”), ni odpravil svoje oblasti. Že v času javnega delovanja je pokazal, da ima kot Sin človekov oblast odpuščati grehe. Tudi apostolom je ob prvem skupnem velikonočnem prikazovanju (takrat je bilo apostolov deset, manjkal je Tomaž) dal oblast odpuščati grehe.
In če je Jezus resnični kralj nad vsem, je logično, da njegovo oznanilo doseže vse narode. Jezus nas torej vabi k temu, da poučujemo vse narode (pogane, kajti sedaj je njegovo poslanstvo razširjeno na ves svet, ni omejeno samo na Izrael) in da jih krščujemo. Podeljevanje krsta je dandanes sicer v rednem bogoslužju pridržano posvečenim osebam, vendar smo tudi sami poklicani, da v sili krstimo. Vendar moramo razumeti tisto globljo dimenzijo krsta – krst pomeni potopitev, nastanek novega človeka. V krstu človek na novo “vstane”. Krst torej pomeni, da smo včlenjeni v skrivnost Kristusove smrti in vstajenja. Zato se krst ujema z našo nalogo, da tudi učimo druge izpolnjevati Jezusove zapovedi. A najprej moramo to sami živeti, izpolnjevati.
In morda še to: nekateri prevodi navajajo stavek “Naredite vse narode za moje učence.” Bistvo je “biti učenec”, kar je naša trajna naloga. Če smo se pripravljeni doživljenjsko učiti od Jezusa, je to prava pot za to, da se veselo oznanilo širi. Za takšno pot pa je potrebna ponižnost. Drža učenčevstva pomeni tudi tvegati in presegati obstoječe stanje – tudi v naših cerkvah. Spreobrnjenje pomeni presegati miselnost, da je krščanstvo zgolj folklora in da nima smisla spreminjati naših ustaljenih navad in udobij. Odločitev za to pa moramo obnavljati vedno znova.
C. R.
