foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,11-17): Tisti čas je Jezus množicam govóril o Božjem kraljestvu in ozdravljal vse, ki so bili potrebni ozdrávljenja. Medtem se je dan začel nagibati. Pristopili so dvanajstéri in mu rekli: »Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža; tukaj smo na pustem kraju.« Dejal jim je: »Vi jim dajte jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in kupimo hrano za vse te ljudi.« Bilo pa je tam okoli pet tisoč mož. Dejal je svojim učencem: »Posédite jih v skupine približno po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlômil in dajal učencem, da so jih delili med množico. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, in s temi koščki so napolnili dvanajst košar.

Praznik Svetega Rešnjega Telesa nas tematsko vrača v čas velikega četrtka, le da tokrat to evharistično skrivnost praznujemo na veliko bolj slovesen način. Na veliki četrtek namreč sledi Jezusovo prvo veliko trpljenje v vrtu Getsemani. To, kar je izročil učencem na velikonočni obed, se na veliki petek izvrši kot darovanje Jezusovega telesa na križu ter prelitje Njegove krvi. Zato takrat ni časa, da bi posebej slovesno obeležili ta velik praznik evharistije.

Tokratni odlomek govori o Jezusovi čudežni pomnožitvi kruha. Le da moramo na ta dogodek tokrat gledati v luči evharistične hrane. Jezus učencem naroči, naj bodo oni tisti, ki hranijo množico. In niso potrebovali drugega kot pet hlebov in dve ribi, kar bi morda zadostovali za hranjenje dveh ljudi, ne pa dvanajst tisoč ljudi, kolikor se jih je zbralo na tistem kraju (samo moških je bilo okoli pet tisoč). Potrebna je bila neka mala žrtev, neka »mala malica«, da je Jezus to razdelil med vse navzoče. Res je, da je bila to samo telesna hrana in da so zaradi tega Jezusa hoteli postaviti za kralja. Ta čudež je pomenil navzočnost Božje moči ter usmiljenja, nekatere ljudi pa je zavedel in so v Jezusu videli čarovnika, ki bo lahko za vse večje čase rešil njihovo preskrbo s hrano.

Dejansko pa prav ta čudež simbolizira to, kar se je zgodilo kasneje. V dvorani zadnje večerje po moči Svetega Duha kruh postane Jezusovo telo. Jezus je tiste čase že govoril o tem, kaj pomeni jesti njega samega, s čimer je v očeh Judov izpadel zelo čudaško. A povedal je resnico. In po tem evharističnem čudežu se evharistični obred obhaja kjerkoli po svetu – povsod je navzoč isti Jezus. Ta evharistični živi kruh, ki prihaja iz nebes – in tu ne gre več za nebeško mano – je povsod živi Jezus. In človek naj ne živi samo od (navadnega) kruha, pač pa tudi od duhovne hrane. Od Božje besede vsekakor – a prav Jezus sam je večna učlovečena Beseda. In se je ponižal na raven hrane. Želi se nam dati v hrano, da bi imeli življenje v Njem. In to je glavno sporočilo praznika Svetega Rešnjega Telesa.

C. R.