Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 10,17-22): Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: Varujte se ljudi, kajti izročali vas bodo sodiščem in vas bičali v svojih shodnicah; pred poglavarje in kralje vas bodo vlačili zaradi mene, v pričevanje njim in poganom. Kadar vas pa izročijo, ne skrbite, kako ali kaj bi govorili, kajti dano vam bo tisto uro, kaj govorite. Ne boste namreč govorili vi, ampak Duh vašega Očeta je, ki bo v vas govoril. Izdajal pa bo v smrt brat brata in oče sina in otroci bodo vstajali zoper starše ter jih izročali v smrt; in sovražili vas bodo vsi zaradi mojega imena; kdor pa bo vztrajal do konca, bo zveličan.
Drugi dan božične osmine je nekako združen s praznikom sv. Štefana, prvim mučencem. Ki nam sporoča, da božič ni samo idila, kajti Jezus ni prišel na ta svet kot ranljivi človek, da bi vladal. Na ta trenutek šele čakamo, saj se bo zgodil ob koncu sveta. Najprej pa je Jezus prišel plačat dolg človeštva. In to ne majhen dolg. Zanj je moral na križ. In že jaslice so bile predpodoba križa. Zanj ni bilo prostora pri ljudeh. Betlehemčani se pravzaprav niso zavedali, koga so pustili pred vrati. Za Božjega Sina je ostal prostor samo še v hlevu.
Sveti Štefan nas opominja prav s to logiko zavračanja luči. Tema ne sprejme luči, da se hudobna dela ne bi razkrila. To je bilo dovolj jasno sporočeno tudi s Štefanovo mučeniško smrtjo. Toda mučeniške smrti so umrli tudi nedolžni otroci, pa sv. Janez Krstnik, pa tudi skoraj vsi apostoli. A prvi, ki je izrecno umrl kot Kristusov pričevalec, je bil Štefan, diakon grškega porekla.
Navsezadnje velja spomniti, da je s praznikom sv. Štefana povezan eden od dveh osrednjih državnih praznikov. Morda bi ga morali praznovati že 23. decembra, ko smo imeli leta 1990 na ta dan plebiscit. A rezultati plebiscita so bili uradno razglašeni na dan po božiču, na praznik sv. Štefana. Šlo je za zgodovinski trenutek, ko smo Slovenci izrekli – po božji previdnosti – svoj DA samostojni državi. Kar je bila izjemno tvegana odločitev, za katero nismo vedeli, kaj bo prinesla. Lahko bi se zelo slabo končalo. To je bil čas velike negotovosti, ko se za nobeno potezo ni vedelo, kaj bo prinesla v prihodnje. In ker naš zgodovinski spomin peša, se tudi naše obnašanje pogosto ustavlja pri drobnjakarski nehvaležnosti. Kar tudi ni v duhu ponižnosti, za katero nam zgled daje sam Jezus.
C. R.
