Iz svetega evangelija po Luku (Lk 13,1-9): Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Komaj teden je minil od strašne katastrofalne nesreče v makedonskih Kočanih. Požar v nočnem klubu je terjal 59 smrtnih žrtev. Samih mladih ljudi. Mnogi se sprašujejo, kako se je moralo to zgoditi. Kako se je lahko na enem kraju nagrmadilo toliko nekega zla, kako so se lahko neugodne okoliščine tako seštele skupaj, da je prišlo do tako masovne katastrofe? O tem se sprašujemo vedno znova. 13. novembra 2015 zvečer je v pariškem Bataclanu terorist streljal in pobil ogromno ljudi. Tistega večera so teroristi morili na več lokacijah v Parizu, ki je že nekaj let prej doživel hud napad na uredništvo časopisa Charlie Hebdo. Obstaja pa pričevanje iz tistega črnega petka: neka žena iz naše domovine je pričevala o svoji hčeri in vnukih, ki so bili prav tistega dne na obisku v Parizu. Obiskali so kapelo, kjer se je Božja mati Marija kot Brezmadežna razodela sv. Katarini Laboure. Zvečer so se nameravali odpraviti v eno od restavracij in to ravno v eno, ki je bila napadena in kjer je tekla kri. Niso šli. Otroke je premagala takšna utrujenost, da so bili vsi skupaj primorani ostati v hotelu.
Pogosto smo v skušnjavi, da bi razumsko razložili skrivnost zla, mnogih dogodkov, vojne po svetu, v Ukrajini in še marsikje. Izraelci so imeli to navado, da so takšne dogodke povezovali s krivdo – gotovo so ti, ki so bili pobiti, z nečem grešili. Obstaja celo svetopisemski odlomek, ki prikazuje izraelske bojevnike, ki so padli, pri njih pa so našli poganske kipce. V Jezusovem času pa se je v Jeruzalemu prav za praznik pashe – judovske velike noči – zgodila katastrofa. Judovski uporniki, ki so se bojevali proti okupatorskim Rimljanov, so pripravljali upor. Vendar so bili izdani. Rimski upravitelj Poncij Pilat je poskrbel, da se je med romarje vrinilo nekaj njegovih plačancev, ki bi poskrbeli za zmedo, potem pa naj bi udarili še rimski vojaki. Ko je bil dan znak za začetek upora, pa se je zgodila tragedija, upor je bil krvavo zadušen, udarci pa so padali po vseh romarjih. V modernem jeziku se temu reče, da je bilo veliko kolateralnih žrtev. Nič krivi, nič dolžni, a bili so ob napačnem času na napačnem kraju. Nanje so padali udarci, mnogi so obležali v krvi. Tudi mnogi romarji iz Galileje so bili med njimi. Odšli so praznovat v Jeruzalem svoj največji praznik, a je Jeruzalem postal njihov grob. O vsem tem so hiteli poročati tudi Jezusu, ki je bil verjetno šele na poti v Jeruzalem. In jih je posvaril. Tudi glede stolpa v Siloi, ki je bil verjetno podrt ob uporu in je pokopal 18 ljudi. Marsikdo se ob tem spomni na lansko tragedijo v Novem Sadu, tam je zaradi podobnega dogodka umrlo podobno število ljudi. So bili večji grešniki od nas, ki sedaj beremo tole? Ne vemo. In nazadnje, kako bi razložili nenaden odhod s tega sveta trinajstletne deklice, ki je zelo ljubila Jezusa? Bila je žrtev nesreče na smučanju ta mesec – v Sloveniji. Kako bi razložili prometno nesrečo, ki je pred leti terjala življenje mladega salezijanskega duhovnika? Enostavno nimamo pojasnil. Ostaja skrivnost.
Jezusov blag opomin, da se nam lahko zgodi isto, če se ne bomo spreobrnili, je sporočilo, da imajo vse te nesreče v sebi močno sporočilo. Na tem svetu smo krhki, naše življenje na tem svetu je minljivo, a pomembno je misliti na to dopolnitev našega krsta, ki je – naj se sliši še tako čudno – naša zemeljska smrt. To je tisti poslednji krst, potopitev in vstajenje iz globeli smrtne sence. In pomembno je, da smo na to pripravljeni, da smo spravljeni z Bogom in ljudmi, zaupamo v božje usmiljenje, se trudimo živeti v skladu z evangelijem, da tudi molimo za srečno zadnjo uro na tem svetu. Svetega Janeza Boska so vprašali, kaj bi storil, če bi igral s svojimi fanti nogomet, pa bi mu nekdo prišel povedat, da bo čez pol ure umrl. Kako bi ravnal v tistih naslednjih pol ure? In je rekel: “Še naprej bi igral nogomet.” Tako zelo je bil pripravljen vsak hip stopiti pred nebeškega Očeta, da si ni belil glave, da bi tistih zadnje pol ure skušal nadoknaditi vse, kar je v življenju zamudil. In ko nekdo tako pogumno koraka točki “omega” naproti, to pomeni, da je res spreobrnjen. Kaj pa mi? Smo spreobrnjeni? Ali hodimo k maši le iz navade? Ali molimo le zato, ker so nas “ta stari” tako naučili?
Jezus tu nekoliko spet požuga, ko pravi, da če se ne spreobrnemo, bomo vsi tako pokončani. Ko so Judje kasneje prisilili Pilata, da ga je obsodil na smrt, so nase vzeli odgovornost za njegovo kri. Na ta način so bili v svoji strašni zaslepljenosti pripravljeni prekleti celo svoje lastne potomce. In Jezus je ničkolikokrat omenil, da se Jeruzalemu bližajo zelo hudi časi. Slaba štiri desetletja po Jezusovi smrti in vstajenju se je Jeruzalemu zgodila strahotna katastrofa, Rimljani so ga poteptali in prelili kri njegovih prebivalcev, razrušili tempelj, stoletja kasneje pa so muslimani na tem mestu zgradili mošejo.
Ali se res splača vztrajati v tej trdoti, v stanju nespreobrnjenosti, če vemo, da je naš Bog milostljiv in usmiljen? Jezus to ponazori s priliko o smokvi, ki ni obrodila sadu. Takšna smokva je nekoristna, zgolj zavzema prostor, samo jemlje, ničesar pa ne daje. Ali ni to prispodoba nas, ki smo velikokrat tudi duhovni potrošniki, ki nismo pripravljeni ničesar dati od sebe, nismo pripravljeni svojih talentov razvijati v dobro skupnosti? Spomnimo se sv. Janeza Krstnika, ki je pozival: “Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.” – da bi lahko ušli prihodnji jezi. Vendar je Bog potrpežljiv z nami. Morda se zavemo, da doslej nismo obudili nobenega sadu. Jezus pa je tisti, ki nas želi spodbuditi. Če drevesu dodamo gnojilo in razrahljamo zemljo okoli njega, omogočimo, da se začne bolje razvijati. Tako je tudi z nami. In Bog nam daje čas, da v tem času obrodimo sad. Zato smo zdaj v času milosti. In paziti moramo, da te milosti ne bi prejemali zaman. Bog nam daje čas za spreobrnjenje. Z nami je potrpežljiv, a ne izkoriščajmo te potrpežljivosti. Izkoristimo ta čas, ki ga imamo na voljo.
C. R.
