Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 3,16-18)
Tisti čas je Jezus rekel Nikodému: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sódi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«
Nedelja Svete Trojice je dejansko zaključek osmine po binkoštih. Ta nedelja dejansko že spada v čas »med letom« in ni vezana na nek poseben dogodek, tako kot denimo velika noč in binkošti. Pač pa je to bolj odmev in povabilo k premisleku o tem, kdo je naš Bog. V velikonočnem času smo v božji besedi spoznavali, kdo je Jezus. Odkrito je spregovoril o Očetu, celo poistovetil se je z njim. Evangelist Janez je to izrazil na svoj način: Beseda se je učlovečila in se naselila med nami. Nevidni Bog je tako postal viden našim očem. Privzel je podobo ranljivega človeka in se tako sklonil k človeški bedi. Trpel je za nas in umrl, nato pa vstal od mrtvih. Smrt je bila premagana. Petdeset dni kasneje je poslal Svetega Duha, ki se je tako razodel nad vso Cerkvijo.
Težko si je predstavljati enega Boga v treh osebah. Vendar je o tem Jezus odkrito spregovoril. V poslovilnem govoru na veliki četrtek – to dolgo poglavje Janezovega evangelija, zadnji del pred pasijonom, smo brali/poslušali skozi drugo polovico velikonočnega časa vsak dan – je odkrito govoril tako o Očetu kot o Svetem Duhu. Razodel je, v čem je bistvo Boga – to je ljubezen. Ljubezen je vedno mogoča le v odnosu. Odnos med Očetom, Sinom in Svetim Duhom – in v tem znamenju vedno začnemo vsako molitev – je pravzor ljubezni, odnosa in občestva. To je pra-vzor, na katerem temelji Cerkev. Bodimo pozorni, da ne idealiziramo človeških odnosov, ki so večkrat podvrženi grehom, ranam … Tudi v institucionalnih okvirjih. Ne zamenjujmo tega z ljubeznijo, ki nam jo daje Bog.
Letošnji odlomek za nedeljo Svete Trojice temelji na tem, kar je Jezus govoril pismouku Nikodemu. Ko mu Jezus spregovori o Bogu, ki je za pravovernega Juda nekaj zelo enovitega (zato je bilo težko spregovoriti o Jezusu kot Bogu, ki je enega bistva z Očetom – ta premislek bo kasneje izdelal šele grški svet), oznani tudi, da ima Bog Sina. Kar se zdi na prvi pogled absurdno. Kdor veruje v Sina, ima večno življenje in je deležen usmiljenja. Kdor se odreče usmiljenju, mora sprejeti sodbo in obsodbo, vstopiti mora skozi vrata pravičnosti. Kaj pomeni verovati v »ime edinorojenega Božjega Sina«? Ime Jezus (Ješua) pomeni »Gospod rešuje«. To ime ni izbrano naključno. Kot pravi Jezus Nikodemu, se po njem svet lahko reši. Reši česa? Predvsem sodbe, kajti po merilih pravičnosti je vsak človek pravzaprav zapisan peklu. Že najmanjša kršitev postave pomeni kazen, torej smrt. Po božjem usmiljenju pa smo pri sodbi oproščeni te kazni.
Morda bomo v tem odlomku pogrešali Svetega Duha. Vendar je že »vštet v enačbo«. Verovati v Sina je sad delovanja Duha. Nihče ne more verovati Jezusa brez delovanja Svetega Duha. Če pogledamo tudi ostale dele Jezusovega nočnega pogovora z Nikodemom, lahko opazimo, da mu je Jezus najprej spregovoril o Svetem Duhu. Roditi se v Svetem Duhu pomeni duhovno prerojenje, ko začne srce umevati temeljne resnice, ki presegajo naš um. Torej, če kličemo Svetega Duha, ga prosimo, naj nam odpre oči srca, da bomo spregledali, da ne bomo slepi za ljubezen.
Za konec še to: v začetku maše nas duhovnik pozdravi: »Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha naj bo z vami vsemi.« Milost, ljubezen, občestvo. Močne besede. Premišljujmo o njih! Kaj nam pomenijo? Če ne razumemo – in največkrat res ne razumemo – prosimo Svetega Duha za pomoč.
G. B.
