Iz svetega evangelija po Luku (Lk 2,41-52): Jezusovi starši so vsako leto za velikonočne praznike hodili v Jeruzalem. Ko je bil star dvanajst let, so šli na pot po praznični navadi. In ko so se po končanih prazničnih dneh vračali, je deček Jezus ostal v Jeruzalemu, ne da bi njegovi starši to opazili. Mislili so, da je pri popotni druščini, in so prehodili pot enega dne. Nato so ga začeli iskati med sorodniki in znanci. Ker ga niso našli, so se vrnili v Jeruzalem in ga iskali. Po treh dneh so ga našli v templju. Tam je sedèl med učitelji, jih poslušal in vpraševal. In vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori. Ko sta ga zagledala, sta bila presenečena in njegova mati mu je rekla: »Otrok, zakaj si nama tako stóril? Tvoj oče in jaz sva te žalostna iskala.« Dejal jima je: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel. Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Izkušnja, da se ti otrok “izmakne” in ga nimaš več pod nadzorom, je za starše zagotovo zelo boleča in tesnobna. Najhujša je namreč negotovost. Če veš, kje je, in je na varnem, ni težav. Težava je, če se otrok izmuzne tudi iz obzorja vednosti in je hkrati izpostavljen številnim nevarnostim. Na letošnjo nedeljo Svete družine nam tako evangelijski odlomek pokaže prav to travmatično izkušnjo Jožefa in Marije. Travmatično z več vidikov, kajti Jezus je z dvanajstimi leti že “sin postave”, tako rekoč odrasel Jud. A hkrati ima ta odlomek globlji pomen. Namiguje ne samo na mnoge otroke, ki so se tako ali drugače izgubili, ampak tudi na to, kako so mnogi “izgubili” Jezusa izpred oči.
Pot od Galileje, kjer je Jezus odraščal, do Jeruzalema je bila organizirana v karavanah. Tako je bilo varneje. Velikokrat so bile skupine otrok ločene od odraslih. Zato ni bilo nenavadno, da se je družina zedinila šele ob ločitvi od karavane. A tokrat je bil Jezus pogrešan. Nihče ga ni videl. Povpraševanje ni obrodilo sadov. Potreben je bil ponoven povratek v Jeruzalem. Karavane, ki so se od tam vračale, niso dajale upanja. Tudi obiski pri sorodnikih in znancih v Jeruzalemu ne. Šele obisk v templju je prinesel olajšanje.
Ali je bilo mogoče v Marijinem vprašanju zaznati očitek? Navsezadnje sta se z Jožefom zavedala, da imata posebnega otroka, ki ima mesijansko poslanstvo. In ga je zato treba toliko bolj varovati. Toda Bog ima svoje načrte. Jezus se je očitno pri dvanajstih letih že zavedal – vsaj nekoliko – svoje identitete. Do takrat Boga nihče ni imenoval “oče”. Ta otrok, ki je bil že v zelo zgodnji dobi po judovskem običaju darovan v templju kot prvorojenec (čeprav mu to ne bi bilo treba, a se je s tem izenačil z grešniki), sedaj prihaja kot gospodar templja. Verjetno je tam srečeval različne tempeljske učitelje in nazadnje našel pot do skupine, kjer je začutil, da ne bo deležen nekakšne ozke razlage postave. In ob tem, človeško gledano, pozabil na zaskrbljene starše in tudi na čas. Jezus se celo začudi, kako to, da sta ga iskala? Iskala povsod drugje, samo tu ne, v templju, kjer se Jezus srečuje z Očetom. Tu prihaja do soočenja dvojnega očetovstva: oče z malo začetnico in Oče z veliko začetnico. V tem dialogu se znajdeta oba, izvirno grško besedilo za oba uporabi enak izraz πατήρ (pater, ta izraz za očeta uporablja tudi latinščina). V tej zvestobi Očetu je nekaj, kar presega običajno in povsem naravno zvestobo staršem. Jezus je v času javnega delovanja to večkrat nakazal. Zvestoba božji volji lahko velikokrat presega interese staršev. Spomnimo se samo sv. Frančiška Asiškega, ki je svojemu očetu vrnil vse, kar je njegovo, se odrekel dediščini, a to ni bilo dejanje nespoštovanja. Prav nasprotno.
Jožef in Marija njegovih besed nista razumela. Jezus je to vedel. In ni hotel pohujšati ostalih, ki so bili priče temu pogovoru, in se je vrnil z njima v Nazaret. In bistvo krščanske vzgoje je prav v tem, da se starši zavedajo, da so otroci najprej dar in ne lastnina. Nekoč bodo postali odrasli, sprejemali bodo odločitve, ki bodo v marsičem sad vzgoje, ki so je bili deležni.
C. R.
P. S.: Ob nedelji Svete družine portal Blagovest.si izraža zahvalo in čestitke vsem organizacijam, gibanjem, društvom in zavodom, ki tako ali drugače delujejo v blagor družin, otrok in varovanje življenja.
