Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,27-30): Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
Kratek evangelijski odlomek. A tako zelo sporočilen. Četrta velikonočna nedelja je namreč tudi nedelja dobrega Pastirja, ko tudi zaključujemo vsakoletno molitveno osmino za duhovne poklice. Zato na ta dan ni predviden odlomek, ki bi bil vezan prav na Jezusovo vstajenje, pač pa na enega od Jezusovih govorov. Letošnja osmina pa je bila še zlasti posebna zato, ker smo prav v tem tednu dobili novega Petrovega naslednika. In to na četrtek, ki je še posebej posvečen duhovnim poklicem. Kako zelo simbolično.
Preden se sploh posvetimo komentarju tega odlomka, naj spomnimo na škofovsko geslo novega papeža Leona XIV. Za škofa je bil imenovan in posvečen pred dobrim desetletjem. Njegovo geslo se (v latinščini) glasi »In Illo uno unum« (»V edinem Kristusu smo eno«), besede, ki jih je sveti Avguštin izrekel v pridigi o razlagi Psalma 127, kjer je pojasnil, da smo kristjani, čeprav nas je mnogo, v enem Kristusu vsi eno. Sveže izbrani Petrov naslednik je že v preteklosti poudarjal potrebo po edinosti. Edinost ne pomeni uniformiranost, pač pa spoštovanje različnosti znotraj ene družine, ki sledi Kristusu, edinemu Odrešeniku. In na to namiguje tudi odlomek, ki ga danes beremo in poslušamo.
Morda nam je prispodoba z ovcami za ta čas nekoliko tuja. Dandanes je “čredništvo” nekaj negativnega, poudarja se individualnost in svoboda mišljenja. Na tej podlagi mnogi zavračajo Kristusa in še bolj njegovo Cerkev. Zato nam je tudi prispodoba pastirja v tem času lahko precej odtujena. Toda kaj nam hoče povedati Jezus v tem času, ko se tudi znotraj Cerkve širijo notranja nasprotja, razprtije …? Jezus pravi, da njegove ovce – ne katere druge – najprej poslušajo njegov (Jezusov) glas. Najprej želijo prisluhniti Jezusu. Kako lahko prisluhnemo Jezusu? Najprej preko Božje besede, Svetega pisma. Pa tudi po Petrovem nasledniku in škofih. In tudi v osebni molitvi, ko v tišini prisluhnemo, kaj nam želi Jezus povedati osebno. To je sicer najtežje, ker je tudi veliko drugih glasov, ki se zdijo enaki kot Jezusov. Vendar so lahko varljivi. Prav zato je pomembno, da znamo prisluhniti Božji besedi in tudi predstojnikom. Lahko se en predstojnik sicer zmoti, ne more pa se motiti celotna Cerkev.
Zakaj je to pomembno? Dandanes se nekateri katoličani zatekajo k mnenju, da je Cerkev, zlasti po drugem vatikanskem koncilu, v veliki zmoti, da so jo prevzeli prostozidarji. Zato odrekajo pokorščino Petrovemu nasledniku ter zboru škofov, hkrati pa se sklicujejo na Svetega Duha, ki naj bi navdihoval mnoge “vidce”. To je zelo nevarna in perfidna zvijača hudiča in njegovih angelov, ko delajo razdor in ustvarjajo na videz zelo “pravoverne” kristjane, ki se postavijo tudi nad papeža. Jezus pa zagotavlja, da je najbolj varna pot prav ta, da mu prisluhnemo, se ne oddaljimo proč od črede. Če mu sledimo, smo varni, ker smo v Očetovem objemu. Kakor sta Oče in Sin eno, tako smo v Kristusu vsi eno – kot pravi škofovsko geslo papeža Leona XIV.
C. R.
