Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 9,36-10,8)
Tisti čas je Jezus zagledal množice. Zasmilile so se mu, ker so bile izmučene in razkropljene kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj je rekel svojim učencem: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj póšlje delavce na svojo žetev.« Poklical je k sebi svojih dvanajst učencev in jim dal oblast nad nečistimi duhovi, tako da so jih izganjali in ozdravljali vsako bolezen in vsako slabost. Imena dvanajstih apostolov pa so: prvi Simon, imenovan Peter, in njegov brat Andrej; Jakob, Zebedêjev sin, in njegov brat Janez; Filip in Bartolomej; Tomaž in cestninar Matej; Jakob, Alfêjev sin, in Tadej; Simon Kananej in Juda Iškarijot, ki ga je izdal.
Teh dvánajst je Jezus poslal in jim naróčil: »Ne hodíte na pot k poganom in ne vstopajte v nobeno samaríjsko mesto! Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govoríte: ›Nebeško kraljestvo se je približalo.‹ Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajájte.«
Evangelist Matej svojo vsebino podaja precej sistematično. Ne ravno kronološko. Osrednji poučevalni del njegove pripovedi je t. i. govor na gori. Jezus v njem dejansko na novo razloži izpolnjevanje postave. A ne samo to: iz govora na gori lahko razumemo, kaj dejansko pomeni izpolnitev postave za ne-juda. Jezus ni samo nek preprosti učitelj, ki bi se s svojim poučevanjem uvrstil med svetovno znane mislece. Njegov nauk je dobil potrditev v tem, kar je storil kasneje, ko se je prostovoljno izročil v smrt. Sam je plačal kazen, ki je sami po božji pravičnosti ne bi mogli.
V tem odlomku vidimo, kako Jezus izraža sočutje tako do človeka kot osebe kot do množic. Množica zanj ni masa. Oznaka »ovce brez pastirja« je lahko v današnjem pomenu besede precej zavajajoča. Pastir je tisti, ki svojo čredo usmerja, jo varuje in ji priskrbi pašo. Torej hrano za vsakdanje življenje. Ko je oznanjeval evangelij, se je srečeval z vso mogočo revščino, vse tisto, kar je našteval v svojih blagrih. Srečeval je lačne, žejne, preganjane, žrtve krivic in trdote srca, itd. Mnogi so prišli, da bi mu prisluhnili. Jezus tu kaže pozornost do naših povsem vsakdanjih potreb. Na tem svetu niso nebesa. Podvrženi smo lakoti, žeji, ranjenosti vseh vrst, boleznim, pomanjkanju, preganjanju. Jezus vidi pred seboj ljudi, ki so izmučeni od samega življenja. Ne vedo več, kaj bi storili. So tudi v duhovni stiski, izgubljajo smisel življenja, mnoge se je polaščal obup.
Jezus sedaj ukrepa in naredi dvoje: izmed svojih učencev izbere dvanajst (a očitno jih je v tistem času imel ravno dvanajst?) in jih nato pošlje na misijon. Najprej pa izreče besede, ki jih ponavadi uporabljajo v molitvi za duhovne poklice. Uporabi prispodobo žetve. Toda žetev je nekaj, kar pride na koncu. Žito mora najprej rasti in dozoreti. Ko pride čas žetve, so potrebe po delovni sili velike. Če je delavcev premalo, se lahko žetev ponesreči, mnogo žita gre lahko v nič. Jezus torej celo pravi, da moramo prositi nebeškega Očeta – Gospoda žetve – naj pošlje delavce na svojo žetev. Pridobivanje novih delavcev za žetev, za pastirsko službo med ljudmi, ni samoumevno. Je sad molitve. Bog potrebuje tudi našo svobodno voljo, najprej, da sploh prosimo za te milosti. Kakor vidimo, je Jezus svoje učence poslal, da bi ozdravljali bolezni in izganjali nečiste duhove. To je integralni del pastirske službe in »žanjcev« – gre za oblast nad nevidno stvarnostjo, ki nas obdaja. Velikokrat so bolezni telesa dejansko bolezni duha, povezane s težkimi grehi, neodpuščanjem, malikovanjem, okultizmom. S tem, ko Jezusovi učenci z njegovo oblastjo izganjajo nečiste duhove, se s tem širi božje kraljestvo. In bolj ko se božje kraljestvo širi, več je potrebnih tistih, ki bi delali za »žetev«.
Morda bo koga presenetilo, ker Jezus svojo dvanajsterico sprva pošilja samo na pot k »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«, ne pa tudi k poganom in napol poganskim prebivalcem Samarije. Jezusova prioriteta ob prvem misijonu je najprej pridobiti tiste, ki pripadajo izvoljenemu ljudstvu, vendar so se nekako izgubili. Jezus ravna v skladu s priliko o izgubljeni ovci. Pusti 99 zdravih in gre za tisto, ki se je izgubila. Želi si, da je njegovo ljudstvo celovito, da ni nikogar, ki bi bil pogrešan, zavržen. Šele tu se bo začel tudi njegov misijon tudi med Samarijani in drugoverci. Izraelsko ljudstvo je namreč tisto, ki pričakuje m(M)esijo. Sedaj se obljuba izpolnjuje. Znamenja, ki jih delajo Jezusovi učenci, kažejo prav na to, da s prihodom Mesije prihaja med nas nebeško kraljestvo, ki ni od tega sveta. Navsezadnje tudi evangelist Matej, Jud, ki je bil sprva cestninar in torej zavržen zaradi službe rimskemu okupatorju, evangelij pisal predvsem za naslovljence iz judovstva.
Jezus nas tako vabi, naj bomo dar tistim, ki Boga ne poznajo. Naj to, kar smo prejeli po milosti, prav tako po milosti predajamo naprej. Tudi nam daje možnost, da s čudežnimi znamenji širimo nebeško oz. božje kraljestvo.
