Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2,13-22)
Blizu je bila judovska velika noč in Jezus se je napotil v Jeruzalem. Našel je v templju prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce, ki so tam sedeli. Naredil je iz vrvi bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa je rekel: »Spravite to proč, iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« In spomnili so se njegovi učenci, da je pisano: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?« Jezus jim je odgovoril: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so torej rekli: »Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš v treh dneh postavil?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je torej vstal od mrtvih, so se spomnili učenci, da je o tem govoril, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je bil povedal Jezus.
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-38)
Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«
Razlog, da nam Cerkev tokrat ponudi dva možna nabora božje besede na nedeljo, je v tem, da to nedeljo praznujemo tudi praznik ob obletnici posvetitve lateranske bazilike, torej prvotne papeževe stolne cerkve. O njej pišemo posebej, morda nam ni tako znana, ker so naše oči navadno uprte k baziliki sv. Petra. Drugi odlomek pa nas usmerja k božji besedi prav te nedelje, ki je hkrati tudi zahvalna. Gre za čas, ko so pridelki tega leta že pospravljeni in se počasi začenja zimski čas. A tu ne gre samo zahvalo za sadove zemlje, pač pa tudi za vse tisto, kar prejemamo. In velikokrat niti ne pomislimo, kaj vse prejemamo. Kaj imamo, česar nismo prejeli? Celo zrak, ki ga dihamo, je dan od Boga.
Hvaležnost je drža, ki nas varuje pred pohlepom. Jezus nas v odlomku, ko obračuna s prodajalci v templju, opominja, naj iz božje hiše ne delamo tržnice. Velikokrat se dogaja, tudi dandanes, da nas obletavajo razni navidezno krščanski ponudniki “lepega”, ki nam Boga predstavljajo kot nekakšen avtomat, v katerega vržemo kovanec in dobimo nekaj lepega. Brez vere, samo pravo tehniko uporabiš. Zveni kot magija, mar ne? Nedavno smo lahko zasledili celo papeževe pozive k molitvi za mir, seveda z “apokrifnim” dodatkom, molitvijo, ki naj bi jo papež bojda celo zaukazal, da jo molimo. In pošiljamo naprej. Na prvi pogled nič spornega, toda na ta način se v našo duhovnost lahko prikrade nevaren virus tehnicizma, ki nas oddalji od pravega odnosa z Bogom. Dejansko iz molitve “delamo tržnico”. In tu ni več tiste prave gorečnosti.
Drugi odlomek pa nas znova vrača k premišljevanju o smrti in vstajenju, torej k temam prejšnjega konca tedna. V Jezusovem času je privilegirana stranka saducejev, ki je imela v rokah celo duhovniško oblast v templju, zanikala vstajenje od mrtvih. Tudi pod vplivom posvetne miselnosti v slogu “živiš samo enkrat”. Zato so si tudi prikrojili izročilo v skladu s svojimi interesi. Jezusa so celo preizkušali s precej čudaško uganko, ki kaže na to, kot da ni nobenih razlik med tem in “onim” svetom. Toda Jezus jasno pokaže, da že božja beseda govori o tem, da telesna smrt ni konec vsega. Abraham, Izak in Jakob tudi po smrti ostajajo živi na poseben način tudi za svoje zanamce. Zato tudi praznik vseh svetih ni “dan mrtvih”, pač pa dan živih. Ta praznik nas tudi že uvaja v skrivnost poslednjih časov, saj se v novembru zaključi cerkveno leto s praznikom Kristusa Kralja vesoljstva, a ta tema se nadaljuje v adventnem času s premišljevanjem o Kristusovem ponovnem prihodu. In telesna smrt je, kot pravi sv. Frančišek Asiški, rojstvo za večno življenje. Sicer ne bi imelo nobenega smisla, da bi se Bog sam, ko se je Mojzesu razodel s svojim imenom (Jahve), skliceval na ljudi, ki so že zdavnaj umrli.
Ko torej premišljujemo o skrivnostih življenja in smrti, bodimo hvaležni za življenje, ki ga imamo sedaj, z mislijo na večno življenje. Morda se nam sedanje življenje zdi zelo težko, da bi najraje umrli. Toda pot v večno življenje je pridržana Bogu – v smrt gremo takrat, ko nas On pokliče. To je tudi sporočilo, da bodimo pozorni na prihajajoči praznik Kristusa Kralja, ki bo tudi referendumski dan. Dokler imamo to življenje, torej zemeljsko, smo odgovorni zanj. In odgovorni smo tudi do bratov in sester. Zato ne bodimo vsegliharski in ignorantski, pač pa uveljavimo svojo državljansko dolžnost in oddamo glas PROTI zastrupljanju bolnikov in legalizacijo asistiranega samomora. Naj zmaga Življenje in ne kultura smrti. Zato ponavljamo poziv, ki je postal osrednje geslo nekdanje slovenske sinode oz. plenarnega zbora: Izberi življenje!
G. B.
