Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 4,1-11): Tisti čas je Duh odvêdel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal napósled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovóril: »Pisano je: ›Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.‹« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: ›Svojim angelom bo zate zapovedoval‹ in: ›Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.‹« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je tudi: ›Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!‹« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Tedaj mu je Jezus rekel: »Pobêri se, satan, kajti pisano je: ›Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!‹« Tedaj ga je hudič pústil, in glej, angeli so pristopíli in mu stregli.
Dandanes lahko zasledimo kar nekaj dobro šolanih teologov, ki trdijo, da hudič v resnici ne obstaja in da je to, kar je omenjeno v Svetem pismu, le poosebljena alegorija za nekaj neosebnega. Ker je zlo po njihovo le odsotnost dobrega, ker če bi hudič res obstajal, potem po neki razumski logiki ljudje moralno ne bi bili odgovorni za zlo, ki se nam dogaja. A vendar, takšen premislek je dejansko netočen. Kot beremo v evangeliju, Jezus ni samo ozdravljal, ampak tudi osvobajal ljudi hudih duhov. Je torej vse to le prispodoba, simbol? Ne, evangelij je dejansko tu zelo neposreden in iskren: obstajajo tudi padli angeli, ki v našem duhovnem svetu izvajajo nasilje proti nam samim. Vendar sami ne moremo neposredno zaznati nevarnosti, kajti skušnjave imajo velikokrat podobo nečesa sladkega, nečesa dobrega. In za temi skušnjavami se velikokrat skriva kakšen “dober namen”, a kot vemo, pri hudiču dobrih namenov ni. Hudič veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse.
Morda že uvod Matejevega poročila Jezusovega boja s hudičem v puščavi zveni nekoliko nenavadno. Puščava se sicer pojavi v začetku Jezusovega javnega delovanja, takoj po srečanju z Janezom Krstnikom ter krstom v Jordanu. Vendar evangelist navaja, da je (Sveti) Duh odvedel Jezusa v puščavo (verjetno v južni del Palestine, ki je bila bolj puščavska), prav z namenom, da bi Jezusa hudič skušal. Puščava je v duhovnem smislu prostor duhovnega boja. In tu bo morda rekel, češ saj ni čudno, da je Jezus premagal skušnjave, ko pa je bil učlovečeni Bog. A vendar! Jezus je bil tudi pravi človek, ranljiv v mesu. Njegova mesijanska identiteta se je šele dobro prebujala. In marsikdo bi se začudil, kako je lahko kar 40 dni zdržal brez hrane. Jezus je bil namreč podvržen vsem tistim zakonitostim, ki so mučile ljudi: da je bil lačen, žejen, utrujen, tudi žalosten. Ljudem je bil enak v vsem, razen v grehu. In skušnjavec ga je napadel prav na točki njegove mesijanske identitete: če si Božji Sin… Mar ga niso na podoben način skušali tudi potem, ko je že visel na križu? Če si Božji Sin, stopi s križa. In tu hudič nastopi z dvojno skušnjavo: po njegovo naj Jezus z Božjo močjo uporabi svojo avtoriteto za zadovoljevanje svojih telesnih potreb. Res ponižujoče. Sedaj naj bi ravno tisto, kar je najbolj sveto, uporabljali za neko vsakdanjo rabo. Pa vemo, da je Jezus pomnožil kruh, a za druge, ne zase.
Druga skušnjava se zgodi, da hudič v duhu odvede Jezusa v mesto in ga skuša prisiliti, da bi naredil pravi spektakel, se vrgel dol in s svojim preživetjem dokazal, da je res od Boga. Toda tovrstno nastopaštvo je zelo ceneno, a kaj, ko se hudobec sklicuje na Božjo besedo. Povedano drugače: jo sprevrača in zlorablja. Ko namreč citira psalm, vrstico vzame iz konteksta in upa na to, da bo prebudil v Jezusu napačno pokorščino Očetu. A to je seveda spet dejanje preiskušanja Boga. Izzivati Božjo moč pomeni posmehovati se Bogu! In Jezus enako odgovori s citatom, ki je dovolj jasen.
In tretja skušnjava? Biti vladar sveta. Jezus nekje hudiča tudi dejansko poimenuje “vladar tega sveta”. Toda hudič ni ustvaril sveta! Lasti si nekaj, kar mu v resnici sploh ne pripada. Lahko se zanaša sicer na to, da se je stvarstvo zaradi človekovega greha izmaknilo Bogu in da sam lahko kraljuje “mesu”, a to, kar ponuja Jezusu, je lahko samo naropan plen, pa še to pod pogojem, da se Jezus prikloni temu lažnemu vladarju. A le eden je tisti, ki ga lahko molimo: Bog. In tu Jezus v tretje zavrne satana tudi z ukazom, naj se pobere stran. In to, kar sledi, je čisto nasprotje navzočnosti hudiča: nebeški angeli strežejo Jezusu – ni znano, kako je to izgledalo, a očitno se tu obdobje Jezusovega postenja zaključi. Hudič pa čaka na novo priložnost: da bi Jezusa spravil v smrtno obsodbo.
Morda je prav ta odlomek znamenje, da se s skušnjavami ne moremo boriti sami. Borimo se lahko z Božjo besedo in Božjo močjo. Naša narava je sama po sebi prešibka, toda preko milosti smo močnejši od zla. Tudi zato smo vabljeni, da Božjo besedo beremo in o njej razmišljamo ter jo ohranimo v svojem srcu. Ter jo, kadar je treba, uporabimo kot sredstvo boja proti skušnjavam.
C. R.