Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 21,33-43)
Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«
Že tretjič zapored se v nedeljskem odlomku pojavlja motiv vinograda. Vinograd je prispodoba izvoljenega ljudstva, zato o njem Jezus pogosto govori. Že prerok Izaija s svojo pesmijo o vinogradu namiguje na to. S to podobo želi v poslušalcih prebuditi zavedanje, da ni nič samoumevnega. V tej priliki o viničarjih – torej oskrbnikih vinograda – Jezus razodene problematičen odnos med viničarji ter gospodarjem, torej lastnikom. Zanimivo je, kako je gospodar skrben. Vinogradu ne manjka nič, ima svojo stiskalnico, je ograjen in torej zaščiten. Sezidan stolp služi kot bivališče, hkrati pa kot straža, saj je z vrha mogoče takoj opaziti plenilce. Lahko bi rekli: popolna oskrba. Gospodar odpotuje – očitno za več let – vinograd pa je ta čas pod oskrbo viničarjev. Ob času trgatve pa želi gospodar dobiti pridelek in pošlje svoje služabnike. Tu pa se zgodi nepričakovano: pretep, kamnanje, uboj. Viničarji se ne dajo motiti in »branijo« posest, ki ni njihova. Z vsemi služabniki napravijo enako. Svojega lastnega gospodarja na ta način razlastijo. Spomnimo se, kako je kralj Ahab na prigovarjanje svoje zlobne žene Jezebele dobil v last vinograd, ki ga je prej imel Nabot. Slednjega so s pomočjo zvijače – krivično so ga obsodili za bogokletje – sodno ubili. Torej kamenjali. S tem se je kralj lahko tudi polastil njegove dediščine. Prej je želel vinograd kupiti, a mu ni uspelo. Nato pa se posluži zločina, da ga dobi. In ta vidik se v priliki tudi pokaže: gospodar pošlje svojega sina, misleč, da ga bodo spoštovali. A odziv je ravno nasproten. Viničarji sklenejo, da ga ubijejo, s tem bi vinograd dokončno postal njihov. In uresničijo svoj hudobni naklep: sina najprej vržejo iz vinograda in nato ubijejo.
Kot smo že dejali, je vsaka takšna prilika nekakšna fiktivna pripoved, ki ne ustreza vedno vsakdanjosti. Jezus pa v tej priliki dejansko zajame ironično zgodovino odrešenja in pove resnico o sebi. Gospodar je Bog (Jahve), ki vinograd izroči v oskrbo izvoljenemu ljudstvu. Služabniki so preroki, ki opominjajo viničarje, naj obrodijo sad, vreden spreobrnjenja (tako je denimo rojake svaril sv. Janez Krstnik, ki ga je Herod Antipa nato dal obglaviti). Mnoge preroke so kruto preganjali in tudi ubili. Obstajajo primeri, kako so duhovnika in preroka Zaharija zaradi kraljevega ukaza kamnali, Urija pa presekali z mečem. Tudi preroki Izaija (prvi), Jeremija in Ezekiel so bili po nekaterih podatkih ubiti. Jezebela je kruto preganjala Elijo, kralj Manase pa je prelival kri v Jeruzalemu. Vse preroke, ki so nasprotovali uvajanju poganskih običajev, je dal umoriti. Nazadnje Bog pošlje svojega Sina, ki ga vržejo iz vinograda (Jeruzalema), torej izročijo tuji sili (Rimljanom) in ubijejo (na Golgoti, izven mesta).
Sedaj Jezus na podlagi prilike spet zastavlja uganko. Pravzaprav retorično vprašanje. Poslušalci so dobro razumeli nauk prilike. Vedo, da po takšnem razpletu gospodar ne bo mogel ravnati drugače kot da hudobne najemnike pokonča, vinograd pa zaupa drugim oskrbnikom, ki bodo dajali pridelek. Vendar ne spoznajo, da Jezus pravzaprav govori o njih kot tistih nezvestih in hudobnih oskrbnikih. Toda to jim pove na drugačen način. Uporabi vrstico iz psalma, ki predstavlja osrednjo molitev judovske pashe, torej »veliki halel«, ki se na veliko noč prepeva tudi pri nas. To je motiv »vogelnega kamna«. Tudi o njem govori prerok Izaija. Vogelni kamen predstavlja temelj, na njem vse sloni. Predstavlja božjo zvestobo in rešitev. A za vogelni kamen je postavljen tisti, ki je bil sprva zavržen. Imeli so ga za nekoristnega in so ga odvrgli. Bog pa stori nekaj čudovitega: obrne usodo tega kamna. Iz stanja zavrženosti je postavljen na najpomembnejše mesto. Jezus to vrstico predoči poslušalcem. Zagotovo zelo dobro poznajo to vrstico in nenadoma spoznajo, da je prilika dejansko pripoved o njih samih. Jezus jih opomni (gre za poslušalce iz judovstva), da se jim bo božje kraljestvo vzelo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo sadove. To je lahko v ušesih poslušalcev zvenelo zelo žaljivo. Kako lahko dvomi o izvoljenost izraelskega ljudstva? Zagotovo jih je ta Jezusova beseda zelo ujezila. Jezus je v tej priliki vnaprej napovedal svojo usodo. Zakrknjenost src ob soočenju z Jezusovimi besedami je samo še pospešila vse to, kar je sledilo.
Zanimivo ob tem je, kako smo tudi sami v vlogi oskrbnikov, ki ob zaključku sezone vračamo pridelek gospodarju. Kakšni so naši sadovi? Sv. Frančišek Asiški, ki se je pred 800 leti rodil za nebesa, je v manj kot 45 letih svojega zemeljskega življenja rastel v svetosti, doživljal tudi solze in razočaranja. Vendar je bil njegov »pridelek« na koncu zelo velik. Njegovo življenje nam je lahko v navdih in spodbudo, kako rasti v svetosti.
G. B.
