Iz svetega evangelija po Luku (Lk 13,22-30)
Tisti čas je Jezus na poti v Jeruzalem šel skozi mesta in vasi in učil. Tedaj mu je nekdo rekel: »Gospod, ali je malo teh, ki se bodo rešili?« On pa jim je dejal: »Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli. Ko bo hišni gospodar vstal in vrata zaprl, boste ostali zunaj. Začeli boste trkati na vrata in govoriti: ›Gospod, odpri nam!‹ Pa vam bo odvrnil: ›Ne vem, od kod ste.‹ Tedaj mu boste začeli govoriti: ›S teboj smo jedli in pili in po naših ulicah si učil,‹ toda rekel vam bo: ›Ne vem, od kod ste. Pojdite proč izpred mene vsi, ki delate krivico!‹ Tam bo jok in škripanje z zobmi, ko boste videli Abrahama, Izaka in Jakoba in vse preroke v Božjem kraljestvu, sebe pa vržene ven. Prišli pa bodo od vzhoda in zahoda, od severa in juga in bodo sedli za mizo v Božjem kraljestvu. In glej, so zadnji, ki bodo prvi, in so prvi, ki bodo zadnji.«
Ena od številnih prispodob nebeškega kraljestva so vrata. Ta motiv se v Jezusovih nagovorih pojavi večkrat, ko skuša s podobami predstaviti resničnost tistega kraljestva, ki ga oznanja. V tem odlomku sicer Jezus ne omenja tistih širokih vrat, ki vodijo v pogubo. Nekje na drugem mestu pa se celo sam poistoveti z vrati. Le preko Jezusa vodi pot v večno zveličanje.
Toda ključno je vprašanje, ki ga Jezusu nekdo zastavi. Bo veliko takšnih, ki se bodo zveličali? Na žalost lahko potegnemo pod črto, da je odgovor nikalen. Ne bo veliko takšnih, ki se bodo rešili. Predvsem pa zato, ker se ne bodo hoteli, ker ne bodo spoznali trenutka svoje rešitve. Kajti vrata kraljestva se bodo nekoč zaprla in ne bo več mogoče priti vanj. Ali pa morda? Kajti ni izključeno, da bi hišni gospodar povsem zaprl vrata.
Kaj hoče Jezus povedati? Morda to, da je sedaj čas milosti in usmiljenja. Toda prišel bo čas pravičnosti. In časa za spreobrnjenje ni več veliko. Kakor opažamo, se sedaj le malo ljudi res trudi za spreobrnjenje. Le malo jih je spoznalo, da je Jezus zanje umrl na križu in plačal dolg, ki bi ga morali božji pravičnosti poravnati sami (a je to nemogoče). In v tem času milosti so vrata odprta. Vendar to niso široka vrata. Široka vrata pomenijo nekakšno “vsegliharstvo”, ko ni pomembno, kaj delam v sedanjem veku, saj bomo “vsi zveličani”. Kar je velika zmota!
Ozka vrata predstavljajo način življenja. Če smo zares sprejeli Jezusa za svojega odrešenika, bomo na tem svetu doživljali pregon, zavračanje, nasprotovanje. Široka vrata pomenijo lagodno življenje, polno privilegijev, udobja, sprejemanja vsega, kar ponuja vladar tega sveta. In mnogo ljudi bi se rado zveličalo preko širokih vrat. Vendar bodo, paradoksalno, prav ta vrata preozka. Zato nam Jezus svetuje pot v kraljestvo skozi “stranski vhod”.
A kdo so tisti, ki po Jezusu “delajo krivico”, pa so se družili z njim? Kaj Jezus pove preko tega? Morda to, da ni dovolj na zunaj kazati to prijateljstvo z Jezusom. Nevarnost je, da zaidemo v verski formalizem, v nekakšno “pro forma” krščanstvo, ki se kaže v zunanji pripadnosti, ne pa tudi v sadovih, vrednih spreobrnjenja. Tudi zato Kraljica miru v Medžugorju naroča, naj molimo s srcem, naj se tudi postimo s srcem, naj mašo obhajamo s srcem. Kajti zgolj sledenje ritualom nas ohranja v prekletstvu postave, preko tega lahko zaidemo celo v magijo. Pri Bogu ni magije, zahteva resnično odločitev za spreobrnjenje. Tam ni blefiranja. In ne smemo si dovoliti, da bi zaradi lastne lahkomiselnosti padli v past, da bi nazadnje ostali zunaj kraljestva. Kajti ko bomo vrženi ven, bo prepozno.
Jezus pa tudi namigne, da bodo v kraljestvu sedli za mizo številni iz vseh koncev sveta. S tem namigne na skušnjavo, ki je bila prisotna pri izvoljenem ljudstvu, da so zveličani “po naravi”. To je nevarna skušnjava tudi za dandanašnje kristjane. Lahko si domišljamo, da smo v vrsti pred vrati prvi, pa smo dejansko zadnji. Merila so pri Bogu drugačna kot pri ljudeh. Zato velja povabilo k spreobrnjenju: sprejmite Jezusa za svojega Odrešenika in Gospoda, dokler je še čas.
C. R.
