Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,11-19)
Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je hodil med Samaríjo in Galilejo. Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili in na ves glas govorili: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga. Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samariján. Jezus pa je odgovóril: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počástil Boga, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.«
Se spomnite odlomka prejšnje nedelje? Govorili smo, kaj Jezus pravi o veri in ponižnosti. Sedaj se v praksi pokaže, kaj pomeni hvaležnost in ponižnost. In to je prava vera. Jezus ima opravka z gobavci. Za tiste čase je bila to smrtonosna bolezen, ki je pomenila človekovo izolacijo. Gobavci so bili izključeni iz javnosti, lahko so se družili le med seboj. Le redko kateri so bili ozdravljeni, po predpisih postave so morali iti do duhovnika, ki je izpričal, da so čisti in se lahko vrnejo v normalno življenje. Sicer pa so morali opozarjati nase s klopotcem. Njihovo življenje je bilo totalno bedno. Še beračiti skoraj niso smeli. Zdravim ljudem so se gnusili, povrh vsega je bila bolezen nalezljiva. Mimogrede, sv. Frančišek Asiški je bil tisti svetnik, ki je objel gobavca – s tem je premagal samega sebe, svoje strahove.
Jezus ozdravi vseh deset gobavcev. Toda vrne se samo eden, ki pa sploh ni Jud. Zanimivo. Ko so gobavci skupaj, poreklo in verska pripadnost nenadoma ne štejeta več. Ni bilo pomembno, da so bili Samarijani za Jude (in obratno) sicer v verskem smislu “gobavi”. Tokrat pa so v enako bednem položaju. Vendar je le Samarijan prišel nazaj, da bi se zahvalil. Kaj je torej z onimi devetimi? Lahko le ugibamo. Morda so se – tipično po religijsko – ravnali po Jezusovem ukazu in šli najprej do duhovnika. Samarijan se za ta predpis ni toliko menil. Zanj ni “veljal”. Glede na to, da so bili vsi med potjo očiščeni, bi se lahko kot Samarijan znašel v nerodnem položaju. On se ni obremenjeval z “uradnim potrdilom”. Vedel pa je, da je ozdravljen in kdo je za to zaslužen. In se je oddaljil od skupine in se vrnil nazaj. Jezus je takoj opazil, da se je vrnil le eden. Morda je bila njegova tožba nad tem videti pretirana, morda se je ostalih devet še mudilo s potjo do duhovnika. Obredi očiščevanja nekdanjih gobavcev so se lahko zavlekli. Toda gobavce je ozdravila Jezusova moč in ne pregled duhovnika. Samo Samarijan pa je to slišal iz Jezusovih ust, ostali pa ne. Samarijan je bil torej tista “desetina”, ki se je vrnil nazaj. Tvegal je več kot ostalih devet, a bistvena je bila njegova vera v Jezusovo moč in ne v obrede.
Morda pa je onih devet res razmišljalo v smer, da so bili zaradi dolgotrajne gobavosti oropani mnogih stvari in zato niso pokazali hvaležnosti? Nikoli se ne ve.
Morda ne bi bilo odveč, če ob tej priložnosti podelimo kratko zgodbico, ki se je pred kakšnimi dvajsetimi do tridesetimi leti širila preko plakatov Karitas (in verjetno se teh plakatov spomnite, saj so bili obešeni skoraj v vsaki cerkvi). Verjetno jo že poznate:
100 je tistih, katerim si pomagal.
50 te ne bo več pogledalo.
25 je menila, da je to tvoja dolžnost.
15 jih bo zahtevalo, da narediš veliko več.
9 ti jih bo nagajalo za dobro, ki so ga prejeli.
En sam se ti bo vedno zahvaljeval in prav ta bo izmed vseh stotih najbolj reven.
In sedaj premisli, ali se je izplačalo.
Mislim, zares mislim, da se je.
