Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,9-14)
Tisti čas je Jezus nekaterim, ki so bili prepričani, da so pravični, in so zaničevali druge, povedal tole priliko: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hôtel dvigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govóril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Priliko o farizeju in cestninarju menda že dobro poznamo. Vsaj mislimo tako. Kadar je Jezus govoril prilike, je preko neke zgodbe, ki se je zdela morda pretirana, poudaril neko resničnost. Pogosto je poudarjal kontraste. Farizej je pravzaprav del “haberim”, verske elite, struje, ki je poudarjala doslednost pri izpolnjevanju postave. Jezus bi si lahko izbral tudi koga drugega, vendar je ravno pri farizejih opazil tisto značilno ozkost in zanašanje na proceduralnost ter lastne zasluge. Na drugi strani je cestninar, pravzaprav pobiralec davkov, kar je pomenilo za Jude zavržno dejanje, sodelovanje s sovražnikom, torej Rimljani. Povrh vsega so cestninarji veljali za pohlepne izkoriščevalce. Morda je Jezus imel v mislih celo spreobrnjenega Zaheja, pa apostola Mateja. Oba sta bila namreč cestninarja oziroma finančna izterjevalca. Njun odziv na Jezusov klic je bilo dejanje, ko sta morala zapustiti veliko bogastvo in lagodno življenje, ki je bilo bolj mamljivo od grdih pogledov in kletev, ki sta jih bila deležna.
Jezus tu spregovori o načinu molitve. Farizej zgreši bistvo – sklicuje se na lastne zasluge, ki naj bi ga opravičevale same po sebi. Pravzaprav bi ga lahko opravičil njegov družbeni status. Pred ljudmi je veljal za pravičnega. Prav nasprotno kot pri cestninarju, ki velja za javnega grešnika. Vendar ve za svojo grešnost in se sklicuje na božje usmiljenje. Pri Bogu torej opravičenje pomeni to, da Bog napravi za pravičnega. Ne ljudje, ne zunanja veljava, ampak Bog sam. Ki pa deluje velikokrat v nasprotju s človeškimi merili.
Torej, cestninar, ki se pravzaprav ne more sklicevati na ničesar drugega kot na božje usmiljenje, odide domov “opravičen”. Farizej ne, saj sam sebe ne more odkupiti. Toda Jezus tu ne govori o občutkih, koliko se kdo čuti razbremenjen krivde. Govori o realnosti. Ponižnost je stvar človekovega srca in ne zunanjih znakov. Ponižnost je mogoče hliniti, vendar je lažna ponižnost takoj razkrinkana. Ponižnost je tudi tista lastnost, ki jo hudič ne more posnemati. Farizej tu ni mogel blefirati. Videl je cestninarja in nanj gledal zviška.
Bilo pa bi napačno, če bi v tem primeru podprli le eno stran v tem “sporu”. Farizejeva dejanja so sama po sebi dobra, če se posti, daje desetino, itd. Bog sam po sebi tega ne potrebuje, to je potrebno zaradi našega zveličanja, če to delamo. Toda motimo se, če mislimo, da bi nas ta dela rešila. S tem bi padli v skušnjavo sužnosti postave in mesu. S takim načinom bi odnos z Bogom razumeli celo magično in mehanicistično. Bistvo je sprememba srca. Če ostanemo na ravni zunanje veljave, smo zašli na področje velikokrat sicer “lepo okrašenega”, a dejansko povsem brezplodnega krščanskega življenja. Usklajenost zunanjih dejanj z notranjo držo ponižnosti – to je bistvo prilike.
In morda še namig: glede na bližajoči se dan reformacije si vzemimo čas. Kaj nas dejansko opravičuje? Prav vprašanje opravičenja še vedno na nek način razdvaja katoličane in luterane. In morda se bomo oboji strinjali, da je vera povezana z dejanji, toda dejanja sama ne morejo biti zadostno merilo, da smo res pravični pred Bogom. Morda je to tudi povabilo k skupni molitvi za ponižnost.
C. R.
