Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,37-40)
Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Vse, kar mi da Oče, bo prišlo k meni; in kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, temveč vse to obudim poslednji dan. Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
Celoten nabor božje besede za to nedeljo TUKAJ.
Redkokdaj se zgodi, da bi spomin vseh vernih rajnih sovpadal z nedeljo. V takšnem primeru božja beseda tega spominskega dne nekako prevlada nad siceršnjim nedeljskim izborom božje besede. Na spominski dan vernih rajnih nam Cerkev ponudi sicer tri možne kombinacije božje besede. Na ta dan se namreč opravlja nekakšna skupna pogrebna maša za vse, ki so do sedaj umrli. Mi smo izbrali prvi evangelijski odlomek.
Jezus v odlomku, ki ga citiramo, jasno spregovori, da prihaja v imenu svojega Očeta. Oče je tisti, ki ga pošilja, Jezus izpolnjuje njegovo voljo. Vez med Očetom in Sinom je tako močna, da se Jezus celo istoveti z Očetom. Težko si predstavljamo ljubezen Boga do človeka, predvsem do nekoga, ki je povsem do glave potopljen v blato grešnosti in hudobije. Toda prav za vsakega človeka velja, da je vreden božje ljubezni. Tudi če jo na koncu odkloni in s tem zapravi. Ob smrtni uri ima vsak človek še zadnjo možnost, da povsem svobodno izreče svoj DA ali NE Bogu. Obstaja pa nevarnost, da zakrkne in je njegov odgovor samo še NE. Prav zato smo tudi povabljeni, da v duhu zadoščevanja molimo za spreobrnjenje grešnikov, zanje tudi darujemo svoje male žrtve. K temu nas je Jezusova in naša Mati Marija povabila ob prikazovanju v Fatimi. Tako tudi za duše v vicah darujemo svoje žrtve. Vice niso isto kot pekel, niti isto kot nebesa.
To, kar govori Jezus, je splošna božja volja za vse ljudi. Bog za nikogar ne želi pogubljenja. Prav nasprotno je, bori se za naše odrešenje. Tudi če se še tako hud grešnik vendarle vrne k Bogu, ga slednji ne zavrže. To je Jezus pokazal tudi na križu, ko je sprejel desnega razbojnika v nebeško kraljestvo. To je bil ropar in morilec, ki se je tik pred smrtjo pokesal. Tudi Jezusovo razodetje sv. Favstini Kowalski potrjuje to resnico in jo razlaga. Tej redovnici s Poljske je razodel svoje usmiljenje. Ljubezen Boga do ljudi se namreč razodeva prav v tem usmiljenju. Jezus je s trpljenjem in smrtjo plačal kazen za vse grešnike, od začetka do konca časov. Toda še vedno ostaja naša svoboda nedotaknjena – sami se moramo odločiti, ali to Jezusovo žrtev sprejmemo ali ne.
Morda si je nekoliko težje predstavljati, kaj pomeni obujenje poslednji dan. Naše razumevanje večnosti je velikokrat povsem omejeno, gledano z vidika časa, ki je za nas vedno nekje omejen. Zato si predstavljamo, da bomo od časa naše (zemeljske) smrti do poslednjega dne tega zemeljskega veka pač “brez telesa”. Toda pri Bogu naš čas nima veljave. Razodeto pa nam je, da se sicer naše zemeljsko telo spremeni v prah, toda dobili bomo poveličano telo, ki ne bo več ranljivo. V to resnico celo mnogi kristjani težko verjamejo, zato so celo v uradnem slovenskem prevodu apostolske veroizpovedi spremenili izvirnik (“vstajenje mesa”, tj. telesa) v “naše vstajenje”.
Živimo v sekularizirani družbi, kjer so se mnoge generacije kristjanov nekako izgubile. Ne poznajo več temeljnega sporočila, oznanila o tem, da jih Bog ljubi. Zato iščejo “odrešenje” povsod drugod, le tam ne, kjer to odrešenje zares obstaja. Na žalost smo nemočni pri oznanjevanju in si moramo priznati, da nas lahko reši samo moč Svetega Duha, ki prodira stene tudi najtrših src. Prosimo Jezusa, naj nas v moči Svetega Duha mazili, da bo naše oznanilo tako močno kot je bilo Jonovo oznanjevanje v Ninivah. Bodimo orodje Božje ljubezni in pomagajmo ljudem do zveličanja.
G. B.
