Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,1-12)
Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«
Če je Matejev evangelij po čem znan, je to predvsem Jezusov govor na gori, katerega jedro predstavljajo blagri. Čeprav slednje na drugačen način omenja tudi Lukov evangelij, je vendarle zanimivo, kako prav ti blagri predstavljajo kristjanov življenjski načrt, nekakšno dopolnitev postave. Predvsem zato, ker blagrom sledijo Jezusovi komentarji postave, kjer dejansko nastopa kot nekakšen revizor tega, kar je zapisal Mojzes. Jezus vrača postavo k izvirnemu pomenu ter čisti z nje človeške dodatke.
Vendarle pa so blagri, ki jih je osem (s čimer presega sedem kot število popolnosti), vendarle nekaj posebnega. Do tedaj je namreč veljala trda zakonitost zemeljskega življenja: kakor si živel, tako boš umrl. Nekdo, ki se je prebijal skozi revščino in stiske, je veljal za “udarjenega od Boga”, torej je moral obstajati nek razlog (verjetno osebni greh ali greh prednikov), da je bil takšen. To je bila njegova usoda, najbrž so verni Izraelci sklepali, da se revežu ob smrti ni dogajalo nič drugače kot v življenju – čakal ga je pekel. Prevladovala je miselnost, da je tisti, ki je v zemeljskem življenju močan in bogat, tudi blagoslovljen od Boga. Torej pravičen. Tisti, ki so bili prikrajšani na mnogih področjih, od zdravja, veselja do imetja, pravzaprav niso smeli kaj dosti upati.
Toda takšna miselnost je bila sad povsem človeških predstav, ne božjega izročila. Svet je močno ranjen, zaznamovan zaradi greha in zla. Vemo namreč, da mnogi pravični tudi danes trpijo, doživljajo preganjanja, zasmehovanje, pomanjkanje osnovnih dobrin. Jezus tako odkriva pravo resnico o nas, o tem, kako nas vidi Bog. Dobesedno bi se moral vsak začetek stavka o blagrih začeti z besedo “Blaženi tisti, ki so …”. Namreč, grški pridevnik “makarios” – blažen (μακάριος) označuje nekoga, ki je srečen in uživa božjo naklonjenost. Ne gre torej za neko umetno srečo, ki bi bila vezana na ta svet, pač pa na božji blagoslov. Jezus seveda v teh kontrastih med slabim stanjem in blagoslovom omenja tako telesno kot duhovno stvarnost. Zato blagrov ne moremo razumeti kot nekakšno tolažbo v smislu “saj na drugem svetu boljše bo”. Blagri veljajo že na tem svetu, Bog namreč lahko obrne usodo človeka, ki je v preizkušnji. Ubogi so tako osvobojeni uroka in krivega učenja, da jih Bog želi takšne, namreč da trpijo. Jezus tako poslušalca osvobaja napačnih podob Boga, pa tudi napačnega pogleda na božji načrt. Bog ima za nas načrte blaginje in ne nesreče.
Ni naključje, da se ta odlomek o blagrih bere tudi na praznik vseh svetih. Kdor je namreč dosegel nebesa, uživa blagre v polnosti. V zemeljskem življenju tega še ni mogoče okušati v polnosti, vendar to ne pomeni, da smo prepuščeni usodi. Že Jezusova navzočnost sama pomeni “blagor”, ker je to, kar vidimo in slišimo, privilegij v primerjavi s tem, kar so želeli videti in slišati preroki pred Jezusom (prim. Lk 10, 23). V Lukovem evangeliju se ta “makarios” prav tako pojavi še nekajkrat, a zdi se, da je ključen tisti, ki blagruje tiste, “ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.” (Lk 11, 28) Pravzaprav s tem besedo ohranijo, da ostane živa in delujoča. In kdor izpolni blagre iz Matejevega evangelija, dejansko izpolnjuje besedo živega Boga.
Predvsem zadnji od blagrov pa si zasluži, da mu namenimo nekaj besed. Namreč, preganjanje kristjanov je tudi dandanes aktualno, na to opozarja tudi papež Leon XIV. Ne gre samo za Nigerijo, Kitajsko, Severno Korejo, pač pa tudi za razviti zahodni svet, ki postaja čedalje bolj nestrpen do redkih kristjanov, ki se upirajo sekularizaciji in tudi ideološkim konstruktom moderne dobe. Obstaja namreč opcija, da bi se ti kristjani prilagodili okolju ter se izognili sitnostim. Toda kaj je zemeljsko življenje proti večnosti? Prav zato so mučenci za vero največji dokaz za to, da je Bog resničen in da ne gre za utvaro, nekakšen “opij ljudstva”, ki odvrača ljudi od tosvetnosti.
G. B.
