Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,28-34): Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.
Navajeni smo, da so pismouki in farizeji ves čas zalezovali Jezusa in mu postavljali neprijetna vprašanja, da bi ga bodisi sprovocirali bodisi stisnili v kot. V teh vprašanjih so se velikokrat skrivali zlobni nameni ter škodoželjnost. Kar je bilo po svoje razumljivo: Jezus je javno učil in delal čudeže. In za preprosto ljudstvo je bilo to znamenje mesijanskih časov, za judovsko versko elito tistega časa pa znak, da so ji stvari uhajale iz rok. Že tako ali tako se je morala podrejati okupatorskim in poganskim Rimljanom, a sami so gojili pričakovanje, da bo m(M)esija, torej božji maziljenec, karkoli že to pomeni, izšel iz njihovih vrst, saj bo najposlušnejši sin postave. Jezus tem predstavam nikakor ni ustrezal.
Prepir o najpomembnejši zapovedi je bil več kot zgolj teološka kontroverza. Imel je namreč povsem praktičen učinek. Namreč, od časa, ko je Mojzes prejel dekalog na gori Sinaj in ga vrezal v kamniti tabli, se je število zapovedi krepko namnožilo. Tako da je bilo skoraj nemogoče ločiti bistveno od nebistvenega. Če izpostaviš eno zapoved, s tem spraviš preostalih več sto zapovedi v podrejen položaj. In nikakor ne moreš reči, da je neka povsem obredna zapoved manj pomembna od tiste o ljubezni do Boga. Tudi zato je Jezus večkrat dobil pod nos to neprijetno vprašanje o “največji” zapovedi. Ob neki priložnosti je Jezus sam izzval spraševalca, naj zrecitira to, kar piše postava, nato pa je razčiščeval, kdo je naš bližnji ob priliki o usmiljenem Samarijanu.
Tokrat pa se zdi, da neznani pismouk ni imel slabih namenov, ko je zastavljal vprašanje o največji zapovedi. Hotel je preprosto vedeti. Vedeti vsaj to, kaj misli Jezus. Ki se ne boji izziva, da vzpostavi razliko med zapovedmi. Jasno razloži, zakaj je imel Mojzes dve tabli. Ker predstavljata fundament vsega: prva tabla govori o ljubezni do Boga, druga o naših medsebojnih odnosih. In, kot je že modro ugotovil ruski literat Dostojevski, če ni Boga, je dovoljeno vse. Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega sta medsebojno povezani. Ni ene brez druge. Vendarle pa predstavljata temelj vsemu ostalemu. Postavljeni sta nad obredne predpise, nad vse žgalne daritve. Pismouk je to doumel. Morda eden redkih v svoji skupini. Ker ni daleč od Božjega kraljestva, ve, da so lahko žgalne daritve velikokrat maska, “kupovanje” božje naklonjenosti, kar pomeni lahko magijo in zanašanje na lastne moči. To pa nas pelje stran od Boga.
Ta dialog med Jezusom in pismoukom dejansko govori še o nečem. V primarnih oblikah religije, raznih poganskih kultih, so z žrtvami skušali “tolažiti” bogove. Včasih tudi na krut način, celo z žrtvovanjem otrok. Že pra-judovstvo, torej od Abrahama do Mojzesovih zapovedi, je sprejelo del tega žrtvovanja. Abraham je celo pripravljen žrtvovati svojega sina zaradi poslušnosti do Boga, kar pa se ne zgodi. Odnos z Bogom skozi generacije pa je zahteval rast in zrelost. Iz primarne religije je zrasel v osebni odnos. Predvsem je to postalo dejstvo, ko je Jezus s tem, ko je šel na križ, dejansko dal za človeštvo največjo žrtev. Morda bo kdo rekel, čemu potem tudi danes toliko nekega darovanja, obredja? Vse to pa je lahko le dopolnitev, izraz tega, kar nosimo v srcu. Ob poslednji sodbi ne bomo vprašani, koliko žgalnih daritev smo opravili, ampak koliko smo ljubili. Ljubezen je tista, ki nas dela Bogu podobne.
C. R.
