Iz svetega evangelija po Luku (Lk 12,13-21):
Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«
Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹
Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.«
Bi lahko našli koga, ki bi rekel, da sta mu pohlepnost in lakomnost všeč? Težko. Celo tisti, ki bi v praksi tako ravnali, bi to zanikali. To je seveda dokaz, da grešna nagnjenja niso nekaj enostavnega. Lahko se zvito prikradejo v našo mentaliteto. In postanemo sužnji teh nagnjen, ne da bi se tega sploh dobro zavedali. In če bi kdo naše početje opredelil kot posledico pohlepa, bi se takoj porodilo zanikanje, obtoževanje, izgovarjanje.
Na tem svetu ne bomo večno. Smo ranljivi, staramo se, na koncu bomo umrli. Čeprav je življenje v principu neumrljivo. Takšen je prvotni božji načrt. Vendar je človekov greh sprožil posledico: naše tuzemsko življenje se mora končati. A smrt je samo prehod, pomeni očiščenje, popolno ozdravljenje. Po smrti ne bomo več vezani niti na denar, niti na hrano. Tuzemsko življenje je torej priprava na to, kar sledi po smrti. Ključna je naša temeljna opredelitev: želimo biti za Boga, želimo živeti po njegovih zapovedih? Ne glede na to, da smo vsi, brez izjeme, grešniki. Morda boste pomislili, češ saj ni vredno, tako ali tako si z grehi naberemo “material” za vice. Takšno razmišljanje je napačno: nebeški Oče je poslal Sina, da je plačal dolg za nas. Če to sprejmemo, smo odrešeni. Povrh vsega pa nam Bog daje možnost zmanjšanja časnih kazni, tudi preko odpustkov, kot je denimo porciunkulski odpustek. Pogoj za to je vrnitev k Bogu – spoved, obhajilo, molitev po papeževem namenu. To je samo eden od velikih znamenj božjega usmiljenja.
Zgodi se, da nas navezanost na tostranske užitke lahko potegne v napačno smer. V tem odlomku se to na primer kaže v boju za dediščino. Poznamo številne slovenske zgodbe na tem področju, prav nič lepe. Problem nastane, ko začnemo v ta namen celo zlorabljati Boga. Bog ni neki avtomat, v katerega bi metali kovance in bi dobili želen artikel. Pri Bogu ni magije.
Nič od tega, kar pridelamo na tem svetu, ne bomo vzeli s seboj. So zakladi, ki pripadajo samo temu svetu, in so zakladi, ki so namenjeni za večno življenje. Kdor si nabira slednje, ta je “bogat v Bogu”. Izraz thēsaurizō, ki ga uporablja svetopisemski grški izvirnik za “nabiranje zakladov”, dejansko pomeni kopičenje, zbiranje skupaj, medtem ko biti bogat ali obogateti (plouteō) ne pomeni nujno negativno, če gre za bogatenje na pravem področju. Kot je zapisal apostol Pavel o Jezusu: “Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.” (2Kor 8,9) Tu se zgodi tista božanska izmenjava, ko nekdo, ki je neskončno bogat v vsem, sprejme uboštvo, da bi vsi, ki sprejemamo njegovo žrtev, obogateli v vsem. Zato “biti bogat v Bogu” ne pomeni, da moramo na tem svetu trpeti pomanjkanje. Nasprotno – Bog nam daje vsega, kar potrebujemo, če ga povabimo v svoje življenje. Kot pravi Psalm 23: “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.”
Pohlep je torej v tem, da začnemo kopičiti materialne dobrine za vsako ceno, pri tem pa izključimo Boga, pač pa je glavni motiv iz ozadja strah in negotovost.
C. R.
