Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 10,26-33)
Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu; in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev. Vsakega torej, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih. Kdor pa me bo zatájil pred ljudmi, ga bom tudi jaz zatájil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.«
Jezus je svojim učencem večkrat govoril o tem, da bodo deležni preganjanja. Razlogi so lahko različni, od tega do onega časa, od te do one kulture. Vedno bo krščanstvo nekje moteče. Pomislimo, kako dandanes denimo kristjane pobijajo v Nigeriji. Ker so že s svojim obstojem zelo moteč faktor za fundamentaliste vseh vrst. Nič drugače ni v Indiji, kjer postajajo vse bolj moteči za hindujske nacionaliste. V zahodnem svetu je preganjanje veliko bolj sofisticirano in perfidno – preko institucij, pregona “sovražnega govora” in poskusov, kako kristjane čim bolj asimilirati v brezoblični mešanici raznih “woke” agend, ki na videz delujejo zelo humano.
Toda fizična preganjanja so pravzaprav kompliment za kristjana. Gre vendarle za duhovni boj, ki se manifestira zelo konkretno. “Vladar tega sveta” ne prenaša bližine Jezusovih učencev. Tudi sedanjih ne. Ne gre samo za škofe in duhovnike, ampak vse, ki so v drži učenčevstva. Prinašajo temu svetu nekaj drugega od vrednot posvetnosti. Nekaj drugačnega. Tu bo vedno prišlo do upora duhov, ki želijo obdržati oblast. Slovenski kristjani to dobro občutimo. Zmerjaštvo je pravzaprav še najmanj, lahko bi bilo še huje. Vendar se teh nasilnežev ne bi smeli bati, saj nam ne morejo vzeti ničesar, razen tuzemskega življenja. Vendar smo za Boga dragoceni. Tudi če bi zaradi preganjanj umrli, bi to pomenilo le smrt za ta svet in življenje za večnost.
Jezus tu navaja tudi dokaj težke besede o zatajitvi. Spomnimo se Petrove preizkušnje. Njegov padec je lahko zelo poučen za nas. Celo pred navadnimi deklami je zanikal, da je Jezusov učenec. Šele ko se je srečal z Jezusovim usmiljenim pogledom, se je zavedel, kaj je pravzaprav naredil. Pa čeprav je še tako zatrjeval, da ga ne bo zatajil. Gre torej za vprašanje priznanja Jezusa pred ljudmi. Predvsem takrat, ko je neugodno, ko je okolje okoli nas sovražno do vere. Takrat ni mogoče tako zlahka javno potrditi, da si Jezusov učenec ali učenka.
A tisto, kar nam daje moč v teh trenutkih, je moč Svetega Duha. Brez te “sile od zgoraj” ne moremo biti pričevalci. Ne moremo biti pogumni v soočenju s sovražnimi silami. Zato velja, da je premalo biti zgolj “kulturni kristjan”, ki svojo krščansko identiteto gradi na podlagi nekih navad, sicer pa je zelo prilagodljiv v odnosu do tega sveta. Evangelijski kristjan pa za svojo “singularnost” (enkratnost, posebnost) črpa iz molitve, evharistije, božje besede.
G. B.
