Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,18-24): Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«
Znova se je vrnil čas med letom. V mesecih, ki so pred nami, se bomo vse do konca novembra ustavljali ob odlomkih iz Lukovega evangelija.
Tokrat se znova srečamo z vprašanjem: kdo je Jezus. Oziroma, kaj drugi pravijo, kdo je Jezus. Javno mnenje torej. Kaj pravijo drugi? Toda kaj mislim jaz? Samo ponavljam za drugimi ali sem si ustvaril lastno mnenje? Ali sledim resnici ali pobožnim željam večine? To je pomembno vprašanje. Ko je Jezus začel delovati, je bolj ali manj skrival, da je res obljubljeni Mesija. Vseeno so njegovi čudeži vzbujali pozornost. Mnogi so mislili, da se je Janez Krstnik vrnil od mrtvih, drugi pa, da se je Elija spet vrnil na zemljo. Prave predstave o tem, kdo je Jezus, niso imeli. Nekateri so ga poznali kot tesarjevega sina iz Nazareta. Kaj več pa ne. Evangelist Luka tu Petrovo izpoved omeni bolj mimogrede. Omenja, da je Peter proglasil Jezusa za Božjega Maziljenca, torej Mesijo. In spet jim je Jezus prepovedal, da bi to širili med ljudmi. Nenavadno. Toda predstave o Mesiji, ki so ga napovedovali preroki, so bile precej izkrivljene. Mnogi so si Mesijo predstavljali kot političnega rešitelja. Celo med apostoli so bile te predstave precej žive.
In prav tu se zgodi prva napoved trpljenja in smrti. Jezus tu podere vse predstave o Mesiji. Evangelist ne omenja, kako so reagirali poslušalci, tudi Petrovega upora ne. Samo nadaljuje, da je Jezus nato “vsem govoril”. Pot, ki čaka njega kot Mesijo in “Sina živega Boga”, kot ga Peter naziva po drugih evangelijskih virih, je pot križa in trpljenja. Mesija ne bo sprejet v velikem veličastvu. Nasprotno. In tudi njegove učence čaka usoda, ki ne bo nič lažja. Hoditi za Jezusom pomeni umiranje sebi. Pomeni odpoved nekaterim lastnim predstavam o udobju, časti, ugledu, dobrinah.
Grški izvirnik za besedo “življenje” v tem odlomku uporablja besedo ψυχή (psiché), kar pomeni tisto zemeljsko življenje, življenjski dih, življenje, ki se ga oklepam. Nasproti pa beseda “zoe” (ζωή) pomeni življenje, ki ga daje Bog. “Rešiti svoje življenje” tu lahko pomeni reševati in ohranjati svoje lastne predstave o življenju, svoje načrte, svoje vrednote. Če hočemo to kombinirati s hojo za Jezusom, nujno pride do konflikta, kajti biti z Jezusom pomeni tudi umirati sebi, stopiti iz con udobja. Kdor pa dopusti izgubo takšnega življenja s conami udobja, ga pravzaprav reši. Življenje ostane, a drugačno, preoblikovano.
Premislimo pri sebi, kaj so naše cone udobja, tiste predstave, misli, vrednote, ki se jim ne moremo odpovedati.
C. R.
