Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 4,12-23)
Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.
Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.
Priznati si moramo, da je začetek Jezusovega javnega delovanja res zanimiv. Pretekli dve nedelji smo se ustavili pri dogodku Jezusovega krsta, prejšnjo nedeljo je o tem spregovoril celo evangelist Janez, tokrat pa je pripovedovalec evangelist Matej, ki je objavil tudi obširno Jezusovo etično zapuščino – govor na gori. A o tem kdaj drugič.
Ko Jezus javno nastopi, čas javnega delovanja Janeza Krstnika preneha. To je že čas njegovega konflikta s Herodom Antipo ter njegovo priležnico, sicer svakinjo Herodiado. Vemo, kako se je to končalo – Janez je v ječi še enkrat poslal svoje učence preverjat, ali je Jezus res tisti, ki ga pričakujejo. Kasneje se zgodi tragičen dogodek: Janeza obglavijo zaradi Herodove lahkomiselnosti ter nečimrnosti.
Jezus je glede na kraj izvora prepoznan kot “Nazarečan”. Iz kraja, iz katerega praktično ne more priti nič dobrega. Pravoverni Judje so Galilejo bolj kot ne zaničevali, bila je napol poganska, v njeni bližini je bila poganska Sirija, prav tako je bila tudi zaznamovana s krvjo zaradi nasilno zatrtega upora proti Rimljanom. Po prihodu Svete družine iz Egipta je njeno bivališče v Nazaretu. Jezus zapusti domači kraj, a se vanj kasneje vrne že kot oznanjevalec, zaradi tega je tudi nasilno izgnan. Njegova prva “njiva”, kjer nastopi kot sejalec, je Genezareško jezero oziroma kraji ob jezeru. Zlasti Kafernaum. Gre za tisti del obljubljene dežele, ki je pripadlo Neftalijemu in Zebulonovemu rodu, gre za manj znana od dvanajstih Jakobovih sinov. Prerokba, na katero se sklicuje evangelist, je zanimiva, ker jo beremo tudi ob polnočni maši za božič. Galileja je tako nekakšen začetek, izhodiščni položaj. Ob svojem vstajenju in že ob napovedi teh dogodkov Jezus spomni, da bo že pred svojimi učenci spet v Galileji.
Tako kot Janez sedaj Jezus ponavlja svoj poziv “Spreobrnite se”. Gre za spremembo mišljenja, obrat srca v drugo smer. Lahko sklepamo, da so bili tudi tedanji prebivalci verni zgolj v kulturnem smislu, sicer pa so se ukvarjali z vsakdanjim poslom in živeli, kot da Bog ne bi obstajal. Za začetek Jezus pokliče tudi prve učence. Tiste, ki bi bili ves čas z njim. Začne jih izbirati izmed ribičev. Simon (kasneje ga bo imenoval Peter) in njegov brat Andrej, nato še brata Janez in Jakob. Morda se nam bo zdelo čudno, glede na to, da smo teden prej slišali o tem, da je bil evangelist Janez priča Jezusovega krsta. Čisto mogoče je, da so ti, ki jih je Jezus poklical, že imeli stik z njim, ker so občasno prihajali k Janezu Krstniku. Vendar so še vedno ostajali v okviru svoje vsakdanjosti. Potrebno se je bilo preživljati in za prebivalce ob jezeru je bil glavni vir dohodka ribištvo. Jezusov klic je tokrat radikalen: poklicani učenci morajo pustiti to, kar so doslej počeli, in oditi novemu življenju naproti. To pomeni tveganje, da bodo lačni, prav tako so zapustili domače. Neko drugo poročilo o tem, kako je Jezus poklical Simona Petra, govori o tem, da je bil Simon priča čudežnemu ulovu, zaradi česar je pretresen in presunjen nad lastno grešnostjo.
S tem se tudi začne oznanjevanje evangelija (vesele novice) o božjem kraljestvu, ki prihaja. Jezusovo oznanjevanje je potrjeno s čudeži ter osvobajanjem tistih, ki so jih obsedli hudi duhovi. To je dokaz, da je Bog na delu. Jezus se sicer ne izkazuje kot Mesija, ki ga pričakuje ljudstvo, saj so pričakovanja velikokrat zelo človeška, usmerjena v osvoboditev izpod jarma Rimljanov. Mnogi si “božje kraljestvo” predstavljajo zelo zemeljsko. In tudi danes ni nič drugače. Kot bomo videli, bo Jezusovo poučevanje in ozdravljanje kmalu naletele na oster odpor, ki bo privedel do smrti in vstajenja. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Božje kraljestvo je drugačno od zemeljskih kraljestev.
Si predstavljamo, da bi Jezus začel danes z javnim delovanjem in začel prihajati v naše cerkve oznanjat? Kako bi to izgledalo? Kako bi razumeli pozive, naj se spreobrnemo? Bomo v duhu kulturnega krščanstva rekli, češ saj smo že spreobrnjeni, vsako nedeljo smo pri maši? Naj bo to vprašanje izhodišče za razmišljanje ob tem odlomku.
G. B.
