Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,44-52):
Tisti čas je rekel Jezus množicam: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je nekdo našel in spet skril. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo.
Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en sam dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.
Nadalje je nebeško kraljestvo podobno mreži, ki jo vržejo v morje in zajame ribe vseh vrst. Ko se napolni, jo potegnejo na obrežje, sedejo in odberejo dobre v posodo, slabe pa poméčejo proč. Tako bo ob koncu sveta: prišli bodo angeli in ločili hudobne od pravičnih. Pahnili jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Ste doumeli vse to?«
Rekli so mu: »Smo.«
Tedaj jim je dejal: »Zato je vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.«
Tokrat imamo na razpolago krajši odlomek, v katerem Jezus našteje nekaj kratkih primerjav, s katerimi poudari različne dimenzije nebeškega kraljestva. O njivi, ki jo nekdo kupi, ker je na njej našel zaklad, trgovcu, ki vse svoje imetje zamenja za biser, o ribiški mreži, kjer se ločijo dobre ribe od slabih. Te tako imenovane mini prilike ravno tako razlagajo božje kraljestvo kot tiste, ki smo jih slišali v prejšnjih odlomkih, in tako nekako dopolnjujejo podobo kraljestva. So enostavne in jih ni potrebno razlagati.
Nekoliko nenavadno se zdi, da nekdo proda vse, kar ima, da kupi neko njivo ali biser. Toda v tem je poudarjena vrednost nebeškega kraljestva. Je nekaj tako presežno dragocenega, da vse to, kar imamo, ne more odmeriti njegove vrednosti. Vse ostalo postanejo zanj »smeti«. Za poslušalca, ki ga nagovarja Matejev evangelij, je oznanilo nebeškega kraljestva pravzaprav nekakšna novost. Lahko sicer veruje v vstajenje o mrtvih, a to je zanj »nekje daleč«. Lahko tudi ne veruje v življenje onkraj smrti in se prepusti posvetnemu toku uživaštva. Ali pa ga je smrti pošteno strah. Mar niso vse te skrbi tudi del nas samih? Tudi nam se lahko zdijo nebesa nekaj oddaljenega. Naše podobe o tem, kaj je nebeško kraljestvo, so lahko zmaličene, pogojene s kulturo, v kateri živimo. Sodobno tosvetno okolje se velikokrat »prepira« z vrednotami evangelija, v tem prepiru pa se celo tisti, ki smo morda vsako nedeljo pri maši, postavljamo na stran, nasprotno od evangelija. Ker ne verjamemo, da lahko sploh obstaja onkraj tega, kar okušajo naši čuti.
Toda podoba ribiške mreže je resna in kaže na to, da smo lahko ob koncu časov vrženi proč. Tu pa ni neke vnaprejšnje sodbe, kdo je slab in kdo je dober. Ta čas, čas življenja na tem svetu, je tudi čas dozorevanja in čas milosti. V tem času se odločamo, kaj želimo biti. Zato tudi oznanilo o nebeškem kraljestvu, ki je še kako resnično. Sami se moramo odločiti, čemu bomo pripadali. Temu, kar je minljivo, ali temu, kar je večno? Zato Jezus ne sprašuje le svojih učencev, ampak tudi nas, če smo res doumeli vse to, kar je povedal o nebeškem kraljestvu.
Zadnji stavek tega odlomka nekako zaokrožuje ta odnos med oznanilom nebeškega kraljestva ter »izročilom starih«. V judovskem okolju govorjenje o božjem kraljestvu ni bilo enostavno. Mnogi Judje tedanjega časa so kraljestvo razumeli predvsem v političnem smislu, namenjeno pa je tistim, ki izpolnjujejo postavo – ne pa tudi za grešnike in pogane. Podoba kraljestva, ki ga je oznanjal Jezus, je bila drugačna. To kraljestvo je že tu. Začenja se pri spreobrnjenju srca. Ker je pri svojih rojakih naletel na zaprtost src, je bilo nebeško/božje kraljestvo najprej oznanjeno tistim, ki so jih imeli za izvržke družbe: cestninarjem, hotnicam, raznim javnim grešnikom, celo poganom. Ker je Jezus nastopal z avtoriteto in z njo izganjal hude duhove, je s tem dejansko prevzel oblast celo nad izročilom. Seveda za tistega, ki je verjel, da je poslan od Boga. Pismouki, torej tisti, ki so se z izročilom postave in prerokov najbolj intenzivno ukvarjali, so bili tu največkrat zelo trd oreh. Bili so prvi poklicani, da so varuhi tradicije in da se silovito upirajo »modernistom«, kot je bil Jezus.
Kaj pa pismouk, ki postane učenec nebeškega kraljestva, kar pomeni, da sprejme Jezusov pogled na svet ter na izročilo? Takšen pismouk dojame, da Jezusovo oznanilo ne ruši in ne odpravlja tradicije, ampak jo dopolnjuje, na novo ovrednoti. Navsezadnje celotna Stara zaveza dejansko pripravlja na odrešenje. Pismouk, ki sprejme nebeško kraljestvo, tako postane nekdo, ki združuje staro izročilo z nečem novim. In dejansko je sedanje Sveto pismo zakladnica starega in novega. Nova zaveza ne odpravlja postave, niti prerokov in modrostnih knjig. Še več, nujno jih potrebuje. Spomnimo, kako je vstali Jezus učencema na poti v Emavs razlagal pisma, nato pa jima je razlomil kruh in sta ga spoznala.
Tudi sami imamo morda za seboj vrednote, učenje in navade naših krščanskih prednikov, hkrati pa na nov, svež način spoznavamo krščansko oznanilo. In želimo zgraditi nekaj novega. A ne tako, da bi staro podirali, pač pa nadgradili. Denimo, rožni venec naših dedov in babic se vedno znova osvežuje kot aktualna molitev, ki ni »žebranje«, pač pa premišljevanje in meditacija ob svetopisemskih besedilih. Tako tradicija postaja živa in le takšna se lahko prenaša naprej.
G. B.
