foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,1-13): Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«

In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.

Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.

Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

 

V sodobnem času, ko je družba že močno razkristjanjena in nam splošno okolje ne more ponuditi trdne opore v krščanskem življenju, je potrebno klic na pomoč »Nauči nas moliti« vzeti zelo resno. In seveda, v tem odlomku Jezus svoje učence uči molitev, ki jo vsi poznamo in postaja včasih že tako zelo stereotipna: »Oče naš«. Morda zato, ker ne znamo več moliti s srcem in vse to postaja samo še ponavljanje nekih obrazcev, velikokrat tudi z miselnostjo, da je to neka magična formula, da nam Bog po nekih vnaprej določenih tehnikah izpolni vsako željo, še tako sebično. Toda temu ni tako. Molitev »Oče naš« je, če jo vsebinsko analiziramo, najprej globoko slavilna. Če takšno molitev nauči sam Jezus, učlovečeni Bog, Beseda, ki je postala meso, ima to veliko težo: sam Bog uči nas, ustvarjena bitja, kako sploh moliti. Če slavimo njegovo Ime (in ime Jezus dejansko prihaja iz imena, s katerim se je Bog v Stari zavezi razodel Mojzesu: Jahve – in ime Ješua pomeni: Jahve rešuje). V tej molitvi nas Bog vabi torej, da ga najprej počastimo in iščemo Njegovo kraljestvo, preden ga sploh kaj prosimo. In da dajemo prednost izpolnitvi Njegove volje za nas. Prošnja za vsakdanji kruh, torej preživetje do dne, ko bomo stali pred Njim kot usmiljenim sodnikom, je tu osnovna prošnja, prav tako odpuščanje, saj smo ga vsi potrebni. Tudi med seboj. Če smo sami trdi in zamerljivi, si zapiramo pot do Božjega usmiljenja. Pustimo ob strani razpravo, ali je naš obrazec, ki pravi »ne vpelji nas v skušnjavo«, ustrezen. Gre pa za to, da prosimo Boga za varstvo pred skušnjavami in da nas rešuje iz stisk. To ne pomeni, da ne bomo več  imeli preizkušenj, pač pa da se Bog proslavlja v naših stiskah. V nebeškem kraljestvu pa bomo izvedeli, česa vsega smo bili po Božji previdnosti obvarovani v času zemeljskega veka.

V nadaljnjem besedilu pa nas Jezus želi spomniti, kako potrebna je vztrajnost. Bog ni neki avtomat, v katerega vržeš kovanec in ti takoj izpolni prošnjo. In mnogi se od Boga oddaljujejo prav zaradi te svoje napačne podobe, ko pričakujejo izpolnitev – ki pa je ni in ni. In prav tu nas Jezus kliče k vztrajnosti. Ta vztrajnost ni neko pasivno ponavljanje prošnje, ampak dozorevanje v veri in iskanje Božje volje. Vsekakor pa Bog od nas celo želi, da ga nadlegujemo s svojimi prošnjami. In Jezus zagotavlja, da bo prošnja uslišana. Čeprav ne takoj. Prav zato nas vabi k vztrajnosti. Morda bi bili takojšnje uslišanje za nas škodljivo. Morda je to »čakanje« priložnost za duhovno rast. Cerkev pogosto za zgled vztrajnosti postavlja sv. Moniko, mater sv. Avguština, ki je dolga leta vztrajal v nemorali in manihejski sekti, nazadnje pa postal škof, cerkveni učitelj in eden največjih teologov zgodnje Cerkve. Zanj pravijo, da je bil krščen pravzaprav z materinimi solzami in da so te solze dale rast nečemu novemu, kar nihče ni mogel pričakovati. In morda se je v vseh teh letih prošenj, molitev in trpljenja tudi sama Monika učila moliti – in rasti v svetosti.

In končno nas Jezus želi spomniti, da Bog ni brezčuten do našega trpljenja, pomanjkanja, stisk in potreb. Vse to pozna. Vidi naše solze. Kljub temu želi, da ga prosimo, da se odpiramo Njegovi milosti. Potrebuje našo človeško naravo, da jo lahko napolni z milostjo. Bog spoštuje našo svobodo. A tu je še ena zanka, ki jo morda ne razumemo. Namreč, Oče nam najprej želi dati Svetega Duha, nas napolniti z Njim. Sveti Duh je namreč, kot izpovedujemo vsako nedeljo v veri, tisti, ki oživlja. Ali kot pravi sodobni slovenski teolog dr. Ciril Sorč: on prevetri, prinaša novo življenje v naš vsakdan. Vsi mi, ki prosimo, najprej prejemamo Svetega Duha, a mu moramo dopustiti, da v nas naredi prostor za prejem milosti, da nas prečisti in osvobodi. Če svojega srca ne izročimo Bogu, da ga oblikuje, ostanemo zaprti za prejem milosti. Zato je pomembno, da sledimo evangeliju, temu, kar Jezus uči. In paziti moramo, da zunanje oblike vernosti ne postanejo nekakšen nadomestek za našo še vedno zatohlo notranjost.

P. S.: Morda imamo tudi sami kakšen dolgotrajni problem, ki ga ves čas izročamo Bogu. Naredimo doma vajo: vsak od nas naj prosi Svetega Duha, naj pride v moje srce, naj ga prečisti, naj napravi prostor za prejem Božje milosti.

C. R.