Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 15,21-28)
Tisti čas se je Jezus umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo hudobni duhovi.« Vendar ji ni odgovóril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovóril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovóril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovóril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro.
Med Jezusovimi daljšimi potovanji je zagotovo pot proti severu. Od Galileje naprej v današnji Libanon, na področje, ki so ga obvladovali pogani. Tam doživi srečanje s pogansko ženo. Evangelist Matej navaja, da je Kanaanka, kar pomeni, da je poganskega porekla, medtem ko evangelist Marko navaja, da je Sirofeničanka, kar pomeni pripadnico sirijske veje Feničanov, širše skupine ljudstev Bližnjega vzhoda, ki so ustavljali obmorska mesta in prišli tudi do afriške obale. Znani so bili tudi po svoji pra-abecedi, ki so jo nato prevzeli Grki in za njimi še Rimljani, pa tudi Hebrejci in Arabci. Dejansko lahko Feničane enačimo s severnim Kanaanom, medtem ko so Filistejci poseljevali južni del in dejansko so oni »krivi«, da je ta del dobil ime Palestina. Feničani so bili sicer znani po trgovanju s škrlatom.
Jezus torej odide v severni del obale, ki je bila zaradi trgovskih poti preko morja zelo mešana, prava mešanica kultur, jezikov, narodov in ver. Seveda je bila to politeistična družba, v kateri so Hebrejci bili le manjšina. Verjetno pa se je glas o Jezusu že pred tem razširil tudi v tej deželi, zato je Jezusu šla naproti prebivalka teh krajev in upala na rešitev. Zanimivo, kljub poganskemu poreklu je Jezusa imenovala »Davidov sin«, s čimer je morda namignila celo na svoje približevanje judovstvu, ki je imelo v svojih vrstah tudi tiste, ki niso bili Judje, ampak prozeliti (obrezani tujci). Na podoben način sta se tudi slepca v Jerihi obračala na Jezusa. »Davidov sin« je tipičen mesijansko naziv. Judje so vedeli, da bo m(M)esija potomec kralja Davida. Jezus je po pravni liniji ta pogoj izpolnjeval, po krvni pa ne, zato se ni nikoli ni skliceval na to, da je bil rojen v Betlehemu. Mesija (to pomeni »maziljenec«) v judovskem izročilu je pomenil človeka, ki ga je Bog poslal, da osvobodi ljudstvo. Ker je Jezus delal čudeže in oznanjeval kraljestvo, so v njem mnogi prepoznali obljubljenega Mesijo. Vendar je prepovedal, da bi ga razglašali.
Glas o tem se je seveda širil tudi v poganske kraje. Mnogi od poganov so poznali judovska pričakovanja in to povezali s »čudodelnikom« Jezusom. Morda je tudi žena Jezusa tiho smatrala tudi kot nekakšnega čarovnika, ki s čudežno močjo odganja zle sile. Kakorkoli že, s svojimi prošnjami je bila zelo vztrajna, vendar naleti na zid molka. Zanimivo, Jezus ob njenih prošnjah molči, vendar je vztrajna in postaja moteča tudi za učence, ki so ga spremljali. Jezus jim pojasni, da je njegova primarna naloga najprej privesti Jude do odrešenja. To je sicer res. Najprej se je kot oznanjevalec obrnil na sorojake, vendar je doživel neuspeh. V Nazaretu so ga zavrgli, celo v prepad so ga skoraj pahnili. Tudi mesta ob Genezareškem jezeru so se kmalu duhovno ohladila.
Toda bistvo Jezusovega molka je bilo drugje. Žena mora v svoji veri zoreti. Morda jo je ta molk vzgajal. Ne vemo, koliko časa jim je sledila. Morda zelo dolgo, celo več dni. In jim »ni dala miru«. Dokler se ni vrgla predenj. To ima poseben pomen. Grški izvirnik uporabi besedo »proskyneo«, kar pomeni, da se žena pokloni na kolenih celo tako, da se s čelom dotakne tal. V judovstvu je to gesta, ki gre samo Bogu. Očitno je žena v Jezusu prepoznala še nekaj več kot Mesijo in čudodelnika. Njena vera očitno raste. Zid molka jo ni odbil. Njena vztrajnost je samo še naraščala. Za pogane, ki na stvari pogosto gledajo magično, je to precej nenavadna drža. Morda se je ta duhovna rast začela prav ob preizkušnji doma. Lahko sicer, da so »hčerini demoni« le upornost, strahotna jeza in notranja ranjenost hčere. Morda jo je prej zanemarjala in je sedaj posledica tega prišla na dan. Seveda ne smemo podcenjevati demonske obsedenosti, saj je ta sicer redek pojav, a vendar obstaja. Kakorkoli že, ko žena pade predenj in ga dejansko počasti, izreče tudi preobrat. »Gospod, pomagaj MENI.« Morda s tem prepozna, da je sama najprej potrebna spreobrnjenja, pomoči.
Jezus sam po sebi ni bil diskriminatoren do poganov. Ozdravil je služabnika rimskega stotnika, torej pogana. Pa tudi sina kraljevega (verjetno Herodovega) uradnika, kot poroča evangelist Janez. Ganjen je bil nad vero Grkov, ki so ga po slovenskem vhodu v Jeruzalem na cvetno nedeljo želeli srečati. Vedel pa je, da njegovi sorojaki dejansko pogane primerjajo s psi, medtem ko sami sebe smatrajo za otroke Boga. Jezus tu noče uporabiti običajne besede za pse, ampak pomanjševalnico (psički), čeprav v slovenskem prevodu tega ne opazimo (šele v ženinem odgovoru se to pokaže). Žena, ki je v Jezusu najprej prepoznala Davidovega sina, pozna tudi primat judovskega ljudstva. Vendar ima vseeno vero v to, da lahko to, česar so deležni pripadniki judovskega ljudstva, dobijo v manjši meri tudi pogani. Tista mala mrvica usmiljenja. In morda je celo sama žena doma ravnala tako, da je otrokom odrekala takšen in drugačen kruh ter ga metala »psom« razne vrste, sedaj pa se kesa tega. In Jezus izreče priznanje veri te žene. Predrla je namreč tako pogansko kot judovsko tančico vere. Ta žena je torej po duhu Abrahamova hči, s tem pa je prebita tudi meja božjega kraljestva, ki se širi na pogane. To poslanstvo bo kasneje uresničeval sv. Pavel, »apostol po milosti«, ki nikoli ni bil član dvanajsterih, ampak je bil posebej poklican.
Pri poganski ženi ne gre samo za vztrajnost. Gre za odprto srce in tudi za priznanje, da je problem morda v nas samih. Sodobni kristjani v veliki večini prihajamo iz poganstva. Nismo se rodili kot Judje. Poklicani smo v božje kraljestvo iz milosti. Ne moremo se sklicevati na neke lastne zasluge, na poreklo, na status. Pomembna sta vera in ponižnost. Bog ne bo gluh za naše prošnje, če bomo najprej sebi dopustili, da rastemo v veri. Naj naša molitev ne bo zgolj blebetanje, niti nek avtomatizem, ampak pristen izraz bolečin: »Ne morem več, Jezus, ti prevzemi!«
G. B.
