Iz svetega evangelija po Luku (Lk 18,1-8)
Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. Rekel je: »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. In v tistem mestu je bila tudi vdova, ki je prihajala k njemu in ga prosila: ›Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.‹ Dolgo ni hôtel, potem pa je rekel sam pri sebi: ›Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo kar naprej hodila nadlegovat.‹« In Gospod je rekel: »Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice. Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
“Vztrajajte, videli boste, da vam bo Bog pomagal.” Tako se glasi eden od odpevov v hvalnicah in večernicah v času neposredne priprave na božič. Vsa tokratna božja beseda opozarja prav na to. Prvo berilo govori o boju Hebrejcev z Amelečani, pri čemer je bila potrebna vztrajnost v molitvi, celo do te mere, da sta Aron in Hur podpirala Mojzesu roke v slavilni drži. Hkrati pa sv. Pavel svojega učenca Timoteja spodbuja, naj vztraja in oznanja evangelij tudi v neugodnih okoliščinah. Kot je znano, je bil sv. Timotej škof v Efezu, umrl naj bi mučeniške smrti. Bil je torej lep zgled vztrajnosti, tako kot apostol Pavel.
“Vedno moliti in se naveličati” se morda sliši precej stereotipno. Vendar imamo čudovite zglede tistih, ki vztrajajo v molitvi. Sv. Monika je dolga leta molila za svojega sina Avguština. Tudi s solzami. Sama je morala dozoreti v svetosti, preden se je njen sin spreobrnil in kasneje postal škof, cerkveni učitelj in prvak med cerkvenimi očeti na zahodu. Mnogokrat smo v svojih srcih utrujeni in naveličani, zato postajamo apatični in smo prepričani, da molitev ne pomaga. Jezus na te pomisleke odgovori s priliko o sodniku, ki se ni bal Boga in se ni menil za človeka. Lahko bi rekli, da je primer enega od tistih “branilcev” pravice, ki je delal vse drugo kot to, kar bi moral sodnik početi. Evangelist Luka njegovo držo opiše v odnosu do Boga in do človeka, s čimer namigne na dve osnovni zapovedi iz postave, o ljubezni do Boga in do svojega bližnjega. Oboje je sodnik, ki ga opisuje Jezus, zametoval. Vendar pa ni mogel mimo tega, da ga je neka vdova, torej pripadnica zelo ranljivega stanu (vdove so bile namreč velikokrat brez pravic in brez možnosti preživetja), hodila nadlegovat. Predvidevamo lahko, da so ji, ker je pripadala brezpravni raji, jemali še tisto malo, kar je imela. In je želela, da se problem razreši. In tako tudi delovala. Vztrajno. Verjetno tako zelo, da zaradi nje ta sodnik, ki je bil dejansko “en velik lump”, ni mogel spati. In nazadnje se odloči, da ji pomaga do pravice zgolj zaradi njene trmoglavosti, samo da se je reši.
In sedaj pride nauk te prilike. Krivični sodnik se odloči pomagati, sicer iz ne preveč svetniških nagibov, bolj zaradi lagodnosti, a vendarle. Kaj pa naš Bog? Če vpijemo k njemu, bo mar gluh za naše prošnje? Morda ne bo odgovoril takoj, morda bo pustil, da najprej dozorimo v svetosti. Vendar bo v vsakem primeru hitro pomagal do pravice. Pomembno je, da se zanesemo nanj, saj je v primerjavi s krivičnim sodnikom vendarle poln usmiljenja in ljubezni. Bog si celo želi, da ga “nadlegujemo” s svojimi težavami. Če imamo vero, da Bog res deluje, potem je to glavni motiv za našo molitev. Molitev ni le takrat, ko sedemo ali klečimo, da molimo rožni venec. Molitev je naša celovita življenjska drža, usmeritev k Bogu. In to niso le prošnje, ampak tudi naše (vnaprejšnje) zahvale ter slavljenje.
Toda ali bo Jezus ob svojem ponovnem prihodu še našel vero na zemlji? Precej retorično vprašanje, ki si ga zastavlja ob koncu tega odlomka. Gre za odkrit namig na mlačnost, odpad, naslanjanje na lastne moči. To je lahko zelo nevarna drža, še posebej takrat, ko se obenem sklicujemo na Boga, uveljavljamo pa svoj lastni interes. Ker je Jezusov drugi prihod za nas popolna neznanka – in Jezus nas ves čas opozarja, da lahko pride ta čas “kakor tat”, povsem nepričakovano – je pomembno, da smo ves čas v drži te prave vere. Blaženi Anton Martin Slomšek je namreč zapisal (v izvirniku): “Prava vera bodi vam luč.” Slomšek je to “pravo vero” razumel kot globoko in dejavno živeto vero, ki ni le formalna, ampak vodi k pravičnosti in ljubezni. Tudi v odnosu do drugih. Če smo namreč preko vere usmiljenje dosegli, potem to usmiljenje širimo naprej. In s tem pomagamo ljudem, da bi imeli pravo vero.
G. B.
