Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 20,1-16)
Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno hišnemu gospodarju, ki je šel zgodaj zjutraj najet delavce za svoj vinograd. Z delavci se je pogódil za en denarij na dan in jih je poslal v svoj vinograd. Okrog tretje ure je šel ven in videl druge na trgu postajati brez dela. Tudi tem je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd, in kar je prav, vam bom dal.‹ In so šli. Okrog šeste in okrog devete ure je spet šel ven in storil prav tako. In ko je šel ven okrog enajste ure, je našel druge, ki so tam postajali, in jim je rekel: ›Zakaj postajate tukaj ves dan brez dela?‹ ›Ker nas nihče ni najel,‹ so mu dejali. Tedaj jim je rekel: ›Pojdite tudi vi v vinograd!‹
Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ Odgovóril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ Tako bodo poslednji prvi in prvi poslednji.«
Smo ravno v času, ko se marsikje dogajajo trgatve. Mnoge so se že končale. Navadno je to družaben dogodek, saj po napornem delu sledi veselo druženje. Le redkokdaj se zgodi, da bi moral nekdo, ki ima v lasti vinograd, za delo klicati najete delavce. A mnogi lastniki vinogradov dobro razumejo, kaj pomeni, ko naenkrat potrebuješ dokaj številno delovno silo. In morda se v velikih vinogradih v lasti večjih podjetij dogaja, da morajo delavce najeti, ker je potrebno grozdje potrgati v kratkem času.
Jezus prispodobo o vinogradu uporabi kot fiktivni prikaz, kako deluje božje kraljestvo. Podoba o vinogradu je sicer znana že iz Stare zaveze, saj s to prispodobo pisci označujejo izvoljeno ljudstvo. Denimo prerok Izaija. Tudi Jezus o sebi uporabi prispodobo vinske trte, Očeta pa predstavi kot vinogradnika. A tu je vloga vinograda nekoliko drugačna. Bistveno je delo. Delo v vinogradu predstavlja tuzemsko stvarstvo. V tem življenju, ki bo minilo, smo delavci. Končni počitek, »sedmi dan«, bo sledil, ko se bomo rodili za nebesa. Takrat bomo uživali sad vinske trte. Vino je pijača veselja in praznovanja.
Gospodar vinograda išče delavce skozi celoten dan. Od jutra do večera. In to po liturgičnih urah, ki se danes ujemajo z ritmom molitvenega bogoslužja. Gospodar se z vsakim delavcem pogodi za plačilo: en denarij. To pomeni sicer enodnevni zaslužek nekvalificiranega delavca v tistem času. Zaslužek po svoji vrednosti ne izstopa veliko. Vendar se tu zgodi »uravnilovka«: delavci, ki pridejo zadnji, prejmejo natanko isto plačilo kot tisti, ki že od zjutraj trdo delajo. Kar je precej nelogično. A pogodba je pogodba: o tem, kako bo svoje delavce plačal, odloča gospodar vinograda sam. Z vsakim se posebej dogovori. In videti je, da delavci dogovor sprejmejo brez pripomb. Te se pojavijo šele na koncu, ko vidijo, koliko prejmejo drugi. In tu se pojavi prva past človekove nevoščljivosti: ali je pravično, da so vsi dobili enako, čeprav so nekateri delali dvanajst ur, drugi pa samo eno? Da, takšni smo ljudje: zelo radi se primerjamo med sabo in zelo hitro opazimo, da je nekdo blizu nas dobil »več«. In v očeh tistih, ki so bili od zjutraj v vinogradu, so tisti, ki so prišli na koncu, dejansko prejeli več.
No, tu seveda pride do izraza prav ta razlika. V prispodobah iz vsakdanjega življenja, s katerimi Jezus opisuje božje kraljestvo, je marsikaj nelogično. Kajti božja in človeška pravičnost nista eno in isto. Podeljevanje božje milosti velikokrat lahko izzove zavist. Kdor reagira tako, pomeni, da evangelija ni zares sprejel. V božjem kraljestvu stvari ne funkcionirajo po tržni in človeški logiki. Bog je zvest in sam odloča, komu želi kaj dati. Tudi v priliki o talentih gospodar razdeljuje premoženje povsem suvereno. Nekomu pet, drugemu dva in tretjemu en talent. Zavist je povsem človeška komponenta in se pojavi na strani »pravičnih« do tistih, ki so se pridružili šele na koncu, ker jih, kot so sami rekli, »nihče ni najel«. Ker so bili morda nekoristni in zavrženi, gospodar pa jim je z delom podelil tudi neko dostojanstvo. In ta »en denarij«, ki ga vsak prejme, je v resnici neskončni dar zveličanja. Pomislimo na nekoga, ki je bil krščen zelo zgodaj, versko vzgajan in je vero ohranil, ter ga primerjamo z razbojnikom, ki je bil križan ob Jezusu, Jezus pa mu je obljubil takojšen raj. Pravičnost? Da, božja pravičnost je vedno razumljiva ob usmiljenju. Ter obratno. Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi. Vsi imamo v tem življenju možnost priti do zveličanja. In ga tudi ne smemo nikomur odkloniti, tudi če se spreobrne šele na smrtni postelji.
Tu je potrebno izpostaviti še eno nevarno past. Ljudje se velikokrat povzdignemo, češ toliko časa že služimo Bogu, molimo, se žrtvujemo – tako da na koncu začnemo Boga obravnavati kot nekakšnega dolžnika, ki bi nam moral dati povračilo za vse to. Ko se znajdemo v tem, dejansko popuščamo ponosu in napuhu. To ni več drža sinovske vdanosti do Boga, saj vstopamo na Njegovo mesto. Če želimo biti kakor Bog, je to izvirna hudičeva skušnjava, ki jo je kača v raju vcepila Adamu. Če popustimo tej skušnjavi, smo tudi v nevarnosti, da lahko zapravimo dar zveličanja. Kakor pravi pismo Hebrejcem: »Iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo »danes«, da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh.« (Heb 13,3)
G. B.
