Iz svetega evangelija po Luku (Lk 5,1-11): Tisti čas je množica pritiskala za Jezusom, da bi poslušala Božjo besedo; on je pa stal ob Genezareškem jezeru in zagledal dva čolna, ki sta bila pri bregu; ribiči so bili stopili iz njih in so izpirali mreže. Stopil je v enega izmed čolnov, ki je bil Simonov, in ga prosil, naj odrine malo od kraja; in sédel je in iz čolna množice učil.
Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite svoje mreže na lov!« Simon se je oglasil in mu rekel: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli; toda na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, da so se njih mreže trgale. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Ti so prišli in napolnili so oba čolna, da sta se potapljala. Ko pa je to videl Simon Peter, je padel Jezusu k nogam in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Groza je bila namreč obšla njega in vse, ki so bili z njim, zaradi ribjega lova, ki so ga bili zajeli; prav tako pa tudi Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila Simonova tovariša. Jezus je pa Simonu rekel: »Ne boj se; odslej boš ljudi lovil.« In potegnili so čolna h kraju, popustili vse in šli za njim.
V evangelijih bomo morda našli različne zgodbe o tem, kako je Jezus poklical svoje prve učence. Predvsem Simona Petra, ki ga je postavil za prvaka med apostoli. Velika večina tistih, ki jih je izbral za apostole, je pripadala ribiški srenji. Preživljali so se z ribolovom. Njihovo preživetje je bilo odvisno od “sreče”, celonočni napori velikokrat niso pomagali, mreže so ostale prazne. Evangelista Matej in Marko poročata, da je Jezus poklical Simona in Andreja, ki sta se ukvarjala z ribištvom, in sta takoj odšla za njim. Prav tako Zebedejeva sinova Janez in Jakob. Pri evangelistu Luku pa je zgodba nekoliko drugačna.
Jezus je najprej začel oznanjati v domači Galileji. Obala Genezareškega jezera se je zdela kot pripravna za to. Tokrat si izbere ribiški čoln, da se za malenkost oddalji od množice, ki ga je na kopnem poslušala. Verjetno tudi ribiči, ki so pravkar čistili mreže. Evangelist ne poroča, kaj je Jezus govoril in učil, a verjetno gre za isto vsebino kot v “govoru na gori”. Povzetek njegovih nagovorov bi lahko opisali, da se je približalo Božje/nebeško kraljestvo, naj verujejo veseli novici, obrnejo srce ter spremenijo mišljenje, izstopijo iz svojih dosedanjih predsodkov.
Poučevanju sledi “praktični del”. Jezus resničnost svojega poučevanja potrjuje s čudeži, služenjem ljudem. Glas o njem se je širil, zato je bilo tistih, ki so ga želeli srečati, vedno več. Tokrat pa naredi čudež med ribiči. Ukaže, naj izplujejo v globoko vodo in vržejo mreže. Precej “nestrokovno”, kajti že ponoči niso nič ujeli, podnevi pa je bilo še manj možnosti. Za ribiči je neprespana noč, toda Simon Peter tvega. Odzove se na Jezusov ukaz. Dejanje vere je potrjeno, ko so bile mreže nenadoma polne in je Simona obšel “strah Gospodov”. Bil je priča nečemu neverjetnemu, nadnaravnemu. To je le uvod v to, da bo Simon skupaj s tovariši po novem “ribič ljudi”, kar je papež sv. Janez Pavel II. opisal v čudoviti skladbi o poklicanosti.
Živimo v vsakdanjih opravkih, velikokrat nam razum ne dopušča, da bi verjeli v kaj nadnaravnega. Toda k širjenju Božjega kraljestva smo poklicani vsi, a brez Božje milosti tega ne moremo početi. Ko se odzovemo na Jezusov klic in morda storimo nekaj, kar zahteva od nas, pa se nam zdi neverjetno, bo naša vera nagrajena, potrjena. Toda potrebno se je najprej umakniti v tišino in prisluhniti, kam nas kliče, kaj je naše poslanstvo. Ne bojmo se tega. In ne bojmo se tišine.
C. R.
