Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,25-33)
Tisti čas so z Jezusom potovale velike množice. Obrnil se je in jim rekel: »Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.
Kdo izmed vas, ki hoče zidati stolp, prej ne séde in ne preračuna stroškov, ali ima dovolj, da ga bo dokončal? Sicer se lahko zgodi, da postavi temelj, zidave pa ne more dokončati; in vsi, ki bi to videli, bi se mu začeli posmehovati in bi govorili: ›Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.‹
Ali: kateri kralj, ki gre na vojsko proti drugemu kralju, ne bo prej sédel in se posvetoval, ali se more z deset tisoč možmi postaviti po robu njemu, ki prihaja nadenj z dvajset tisoči? Če se ne more, pošlje poslanstvo, ko je oni še daleč, in sprašuje, kakšni so pogoji za mir.
Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec.«
Trda je ta beseda, ki jo izreka Jezus, se vam ne zdi? Božje kraljestvo prinaša res močne zahteve. Pripadnost Jezusu je tu postavljena na višji nivo od naših odnosov v družini. In celo od lastnega življenja. Toda če pomislimo na to, koliko mučencev je dalo svoje življenje za Jezusa, se lahko vprašamo, od kod ta njihova žrtev, v kateri so šli do konca? Zagotovo to ne more biti zgolj neka kaprica, neko trenutno navdušenje. Tudi ne lahkomiselnost. Nekdo zapravi svoje zemeljsko življenje iz objestnosti, če denimo tvega z nevarno vožnjo na cesti. Toda tu gre za drugačno logiko.
Ko namreč sprejmemo Jezusa za svojega Gospoda, se stvari spremenijo. Ne moremo biti več vpeti v stare vrednote in navade. Če gre za resno spreobrnjenje. Biti učenec tu pomeni veliko več kot “biti vernik”, ki vero živi bolj iz navade, ker so ga pač tako doma vzgojili. Obstaja precejšnja razlika med vero nekoga, ki to počne iz navade in nikoli ni resno razmišljal o svojem odnosu do Jezusa, in nekoga, ki je doživel tisto pravo s(S)rečanje. Kdor namreč resno goji odnos do Boga in se pusti voditi Svetemu Duhu, ne bo zlahka zapadel v oportunizem. Kajti prav oportunistična drža je sopomenka za izogibanje križu: iščemo svoje cone udobja in prakticiramo pragmatizem, samo da nam bo čim manj neprijetno. In žalostno je opazovati dandanašnje kristjane, ki se ob vsakem škandalu Cerkve pohujšajo in rečejo, s to Cerkvijo nimam nič, jaz lahko verujem kot posameznik. In zagotovo se spremeni tudi naš odnos do družinskih članov. Marsikdo od njih nam bo nasprotoval in to lahko zelo na trd način. Kako ostati zvest Jezusu, če se to zgodi?
Zanimivo je, da Jezus tu izpostavi dve priliki. Govori namreč o tem, kam nas lahko pripelje nespametno ravnanje, pa naj gre za boj ali pa za kakšen gradbeni projekt. Vsak od nas bo, če bo kolikor toliko pameten, ravnal modro in ne bo rinil z glavo skozi zid. To je normalna človeška drža. Toda ko sprejmemo Jezusa, se lahko zgodi prav to: da postanemo za ta svet nespametni. Če smo navezani na bogastvo, se bomo znašli v hudem konfliktu interesov. Jezusovo kraljestvo namreč terja drugačen odnos do bogastva, kot ga ponuja ta svet. Bomo iskali kompromise? Se bomo prilagajali? Če to storimo, potem ne moremo biti Jezusovi učenci.
V držo učenčevstva lahko vstopimo, ko smo prosti vsega, kar imamo. Ko se zavedamo, da je vse Božji dar. Odločitev, da smo Jezusovi učenci, ni površinska. Ne more biti. In moramo vedeti, kaj nas čaka, ko vstopimo v ta odnos. Popolna predanost Jezusu namreč presega vse, kar imamo. Vse naše odnose, naše imetje. Ali smo torej pripravljeni postaviti Jezusa na prvo mesto v svojem življenju in sprejeti tveganje, ki ga to prinaša? To je bistveno sporočilo tega odlomka. In to tveganje je lepo tveganje.
C. R.
