Iz svetega evangelija po Luku (Lk 12,32-48)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam dá kraljestvo. Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane, vi pa bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se bo njihov gospodar vrnil s svatbe, da mu odprejo takoj, ko pride in potrka. Blagor tistim služabnikom, ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel budne! Resnično, povem vam: Opasal se bo in jih posádil za mizo. Pristopil bo in jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji nočni straži in jih najde takó, blagor jim!
Védite pa: Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pústil vlomiti v svojo hišo. Tudi vi bodite pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« Peter je rekel: »Gospod, ali pripoveduješ to priliko za nas ali za vse?«
Gospod je dejal: »Kdo je torej zvesti in preudarni oskrbnik, ki ga bo gospodar postavil nad svojo služinčad, da ji odmeri hrano ob pravem času? Blagor tistemu služabniku, ki ga bo njegov gospodar ob prihodu našel, da tako dela! Resnično, povem vam: Čez vse svoje premoženje ga bo postavil. Če pa ta služabnik reče v svojem srcu: ›Moj gospodar zamuja s svojim prihodom‹ in začne pretepati hlapce in dekle, pojedati, popivati in se upijanjati, bo gospodar tega služabnika prišel ob dnevu, ko ga ne pričakuje, in ob uri, za katero ne ve; presekal ga bo na dvoje in mu dal delež z neverniki. Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja, a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudo tepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, kar zasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali.«
Naslov te duhovne misli nas bo morda prestrašil. A če preberemo celoten odlomek, vidimo, da Jezus pravzaprav obljublja velik blagor tistim, ki bodo ostali čuječi ob njegovem ponovnem prihodu.
Toda dejansko nas Jezus najprej spomni na minljivost tega življenja. To, kar je materialno, je minljivo. Tudi naše imetje. Ničesar ne moremo vzeti s seboj na “oni svet”. Tako kot smo sami ranljivi, je tudi vse, kar imamo, podvrženo uničenju. Že prejšnji teden smo slišali priliko o bogatašu, ki se ni menil za Boga in je kopičil bogastvo. Njegov zaklad je bil tosveten. Če namreč v osrednje postavimo vrednoto materialnega bogatenja, se lahko zgodi, da bomo postali slepi za to, kar je “zgoraj”. Bogastvo samo po sebi ni slabo, težava je v našem odnosu do materialnih stvari. V nevarnosti smo, da zaradi blagostanja postanemo samozadostni in si domišljamo, da ne potrebujemo Boga in da se lahko sami odrešimo. In to je tista zabloda, zaradi katere lahko pademo v skušnjavo, da bi ob smrtni uri zdrsnili celo v zakrknjenost.
Lahko bi sicer pomislili, da Jezus tu govori zgolj o svojem drugem, torej ponovnem prihodu ob koncu sveta. Vendar se njegove besede nanašajo tudi na nepredvidljivost našega zemeljskega življenja. Naše tuzemsko življenje je pravzaprav kot “delovni teden”, ki pričakuje svoj “sedmi dan”, torej počitek. Ne vemo, koliko časa bo trajalo. Velikokrat lahko slišimo ljudi, ki odlašajo s spreobrnjenjem, češ molili bomo takrat, ko bomo stari. In mnogi od teh umrejo v svojih najlepših letih, ujame jih nagla in nepredvidena smrt. Pred kratkim so v enem od krajev na Gorenjskem pokopali človeka, ki mu je kakih pet let manjkalo do “abrahama”. Bil je neverjetno uspešen podjetnik in navdušen športnik, ki je znal uživati življenje. Lahko bi rekli, da mu nič ni manjkalo. Njegovo življenje je nenadoma presekala usodna nesreča. Še minuto pred njo si ne bi mogel niti v sanjah predstavljati, da bi se mu zgodilo kaj takšnega. Če bi ga takoj po nesreči našli, bi morda še preživel. Tako pa lep čas v njegovi bližini ni bilo žive duše in je zanj pomoč prišla prepozno. Ni znano, kakšen odnos je imel z Bogom, bil je sicer krščansko vzgojen, zato lahko upamo na njegovo zveličanje – še posebej zaradi tega, ker je zanj sorodnik daroval poleg maše tudi porciunkulski odpustek (2. avgusta). A vendar nas morajo takšni dogodki spomniti, da nobeni zemeljski užitki ter bogastvo ne morejo odtehtati našega zveličanja. Marsikdo se zaklinja z geslom “Uživaj, dokler si mlad” (ker kasneje boš hotel, pa ne boš mogel), vendar je to lahko velika samoprevara, s katero hudič spelje na krivo pot mnogo ljudi.
Na nas je torej, da ostanemo vedno čuječi in pripravljeni na srečanje z Bogom ob naši zadnji uri ali pa tudi ob zadnji zemeljski uri, ko pride Sin človekov. Kdaj bo to, ne vemo. Prav zato moramo biti VES ČAS pripravljeni. Morda se boste spomnili, kako smo morali biti v šoli vedno pripravljeni glede ustnega spraševanja. In gorje tistemu, ki nas je učitelj, profesor ali kdorkoli že “ujel na levi nogi”, saj se je tista nezadostna ocena lahko hudo poznala v našem siceršnjem uspehu. In čim bolj smo se zavedali, da bi nam nepripravljenost lahko škodila, bolj smo ga lahko polomili, če smo se ujeli v past nepripravljenosti. Torej, v tem zemeljskem veku so nam naložene različne odgovornosti. Mnogi se večje odgovornosti tudi ustrašijo, to je dobro za ponižnost. Obstajajo pa tudi taki, ki bi radi “splezali čim višje”, tako rekoč na Babilonski stolp, predvsem zaradi lastne nečimrnosti. To je lahko zelo nevarno, posebej to velja za dušne pastirje. Ambicija “biti zgoraj” prinaša hudo odgovornost. Zato se rado dogaja, da je za papeža izvoljen nekdo, ki se ga ne omenja med kandidati. Bolj ko smo na odgovornem mestu, več se bo od nas na koncu terjalo. In če morda nečesa nismo vedeli, bomo morda deležni vsaj “olajševalne okoliščine”. Jezus nas tako opominja, naj v zemeljskem veku ne stremimo za visokimi položaji, niti za bogastvom, pač pa naj prepustimo to v božje roke. Ključ do rešitve je torej ponižnost – to je vstopnica za nebeško kraljestvo.
C. R.
