Iz svetega evangelija po Mateju (3,1-12): Tiste dni je nastopil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju: Glas vpijočega v puščavi: ›Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!‹ Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jerúzalema in iz vse Judêje in iz vse pokrajine ob Jórdanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jórdan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu veliko farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam bo pokazal, kako naj ubežíte prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja. Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta‹, kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, bodo posekali in vrgli v ogenj. Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu prinesel sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem. Vélnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z ognjem, ki ne ugasne.«
Če je mogoče katero svetopisemsko osebo v povezavi z Jezusovim prihodom še posebej izpostaviti, potem je to prav gotovo sv. Janez Krstnik, ki se ga posebej spominjamo dvakrat v cerkvenem letu: junija praznujemo njegovo rojstvo, avgusta pa mučeništvo. In prav Janez je bil tisti, ki je pričeval o luči, Kristusa pozdravil še skrit pod srcem matere, kakih trideset let kasneje pa ga je ljudem predstavil kot obljubljenega Mesijo.
Evangelijski odlomek se sicer nanaša na nastop Janeza Krstnika tik pred začetkom Jezusovega javnega delovanja in k tej temi se bomo znova vrnili v dneh okoli praznika Gospodovega razglašenja in nedelje Jezusovega krsta. Poslednji prerok Stare zaveze je po prihodu iz puščave začel oznanjati spreobrnjenje. Glas o njem se je hitro razširil in mnogi so ga šli poslušat. Kar ni nenavadno, kajti Janezove besede so bile nedvomno nekaj posebnega. S svojim govorom je pretresal srca mnogih. Lahko bi rekli, da je bil Janez največji karizmatik tedanjega časa. Besede, ki jih je izrekel, pa ne veljajo le za tisti čas, ko je Jezus že skoraj prihajal iz nazareškega skritega življenja v javnost, ampak za vse večne čase. Nihče ni mogel ostati ravnodušen ob pogledu na asketskega moža, ki je povsem zapustil tosvetnost, a vendarle spregovoril svetu. In mnogi so sprejeli izziv: pokesali so se svojih grehov in se dali krstiti v odpuščanje grehov v reki Jordan. Ker so hoteli spremeniti svoje življenje in ker so v Janezovih besedah sebe prepoznali kot hude grešnike. Resno so vzeli poziv, da morajo v svojih srcih pripraviti pot Gospodu, zravnati vse steze. Kar je krivo, naj bo ravno, kar je hrapavo, naj bo gladko.
Toda vsi vendarle niso prihajali k Janezu s čistimi nameni. Bilo je namreč kar nekaj pripadnikov saducejske in farizejske bratovščine, ki so morda prihajali bolj iz radovednosti ali pa morda celo z namenom, da nadležnega preroka utišajo, kar je kasneje uspelo šele galilejskemu četrtnemu oblastniku, pa še to predvsem zaradi divje jeze Herodiade ter kraljeve slabosti. Lahko da so se domišljali, da ne potrebujejo spreobrnjenja in se sklicevali na svoje starodavne zasluge od Abrahama naprej. Janez se jih je lotil zelo ostro. In če prebiramo evangelijske odlomke o njem, lahko ugotovimo, da se nobene družbene skupine ni lotil tako trdo kot ravno najvišjih verskih slojev. Verjetno prav zato, ker so bili sami v največji nevarnosti, da bi na koncu pristali v neugasljivem ognju, medtem ko jih k spreobrnjenju ni mogla prepričati nobena lepa beseda.
Tako kot drevo prepoznamo po sadu, lahko tudi pristnost spreobrnjenja prepoznamo po sadovih. Adventni čas je namenjen prav temu, da dobro premislimo o tem, koliko smo v resnici blizu ali daleč od Boga. Kajti spreobrnjenje pomeni spremembo miselnosti, spremembo srca. Vsaka sprememba srca pa prinaša svoje sadove. Je torej moje dosedanje ravnanje obrodilo sad, vreden spreobrnjenja? Če še ni, ne odlašajmo s tem! Kajti, kot pravi Janez, je sekira že nastavljena na korenino. In ko bo drevo brez sadov posekano, bo prepozno. In tu ne bodo pomagale nobene zasluge prednikov. Spomnimo se tudi, kaj je sv. Janez Pavel II. govoril ob svojem obisku v Sloveniji – da se mora vsaka generacija vedno znova odločati za Kristusa. Odločimo se zanj!
C. R.
