Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 13,31-35): Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem. Če je Bog poveličan v njem, ga bo tudi Bog poveličal v sebi; in poveličal ga bo takoj. Otroci, le malo časa bom še z vami. Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«
Božja beseda te nedelje nas tokrat spet vrača k velikemu četrtku. Pravzaprav se ne zavedamo, kako prelomen je ta dogodek. Evangelist Janez tu predstavi dolg govor, ki ga je Jezus imel pred svojim slovesom od tega sveta. Na veliki četrtek smo sicer poslušali samo tisti del, ko Jezus učencem umiva nove, medtem ko ostali trije evangelisti govorijo o tem, kako je Jezus spremenil kruh v svoje telo in vino v svojo kri.
Zanimiva je časovna umestitev dogodka. Zgodilo se je namreč takoj, ko je Juda Iškarjot zapustil dvorano zadnje večerje. Evangelist Janez je edini vedel, da gre za izdajalca, ostali so to spoznali šele v vrtu Getsemani. Jezus govori o poveličanju. Ta vrstica nam je morda malo težko razumljiva. Jezus opisuje sebe kot Sina človekovega, poveličanje pomeni, da je proslavljen in pokaže svojo slavo. To je denimo pokazal v spremenjenju na gori. Tokrat svojo slavo izkazuje na drugačen način. V dvorani zadnje večerje je apostolom zapustil osrednji zakrament – evharistijo. To bo potrdil z darovanjem samega sebe. Kot pravi Rimski misal v enem od velikonočnih slavospevov: Jezus je duhovnik, oltar in jagnje hkrati. Je tisti, ki se daruje, in je tisti, ki je darovan. V tem je njegovo poveličanje. V njem je poveličan Bog, čeprav Jezus tu, zanimivo, ne uporabi besede Oče. Tokrat gre za to, da se Jezus kot človek poveliča, proslavi kot resnični Odrešenik.
Za razumevanje tega pa je morda dobro prebrati en del 12. poglavja Janezovega evangelija. Že na dan slovesnega prihoda v Jeruzalem (cvetna nedelja) Jezus ob srečanju s skupino grških spreobrnjencev spregovori o poveličanju. Kot pravi, mora biti Sin človekov povzdignjen. Kar pomeni tako fizično (na križu) kot v prenesenem pomenu (slavljen). Že v nadaljevanju evangelist Janez opiše, kako so nekateri voditelji začeli verovati v Jezusa, vendar tega iz strahu niso upali javno priznati: “Bolj so namreč ljubili človeško slavo kakor Božjo slavo.” (Jn 12, 43) Jezusovi učenci so ob besedah o kraljestvu pogosto razmišljali zelo človeško, niso razumeli, da gre tu za kraljestvo duha. Jezusovo poveličanje se paradoksalno zgodi z zasramovanjem, bičanjem, križanjem. Zato tudi v vzhodni Cerkvi ikone v obliki križa prikazujejo Jezusa že kot poveličanega (tako rekoč vstalega) in ne trpečega. Tudi na križu sv. Damjana, ki je postal simbol Frančiškovega reda in je z njega Jezus spregovoril sv. Frančišku Asiškemu, je Jezus na takšen način upodobljen.
Kaj je tisto, po čemer prepoznamo Jezusovo poveličanje? Kakšno je njegovo kraljestvo? Po čem spoznamo Jezusove učence? Po ljubezni. Jezus je po zadnji večerji dal novo zapoved. V čem je tako nova, če vemo, da potrdi dve osnovni zapovedi postave (ljubiti Boga in ljubiti bližnjega)? Morda v načinu, kako to ljubezen (agape) uresničevati. Ljubezen, ki jo prejemamo od Jezusa, dajemo naprej, jo izkazujemo bratom in sestram. Zapoved, ki tako povzame dve “stari” zapovedi med seboj v eni sami, je tako res nova. Jezus je iz ljubezni do nas dal svoje življenje. Izkazal je svojo ljubezen do konca. Ni dovolj, da smo samo pasivni prejemniki te ljubezni – ko nas ta ljubezen zaznamuje, bomo sami doživeli potrebo, da jo dajemo naprej. Če ne čutimo tega, potem je vprašanje, ali smo to ljubezen res sprejeli. Tudi sv. Frančišek se je zjokal, da l(L)jubezen ni ljubljena. Kot pravi apostol in evangelist Janez: Bog je ljubezen. Sprejmimo jo.
C. R.
