Iz svetega evangelija po Marku (Mr 13,24-32): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«
Tudi po evangelijskem odlomku se pozna, da se približuje konec cerkvenega leta. Zato je vse več Jezusovih govorov o poslednjih rečeh. Evangelist Marko, ki smo ga spremljali v liturgičnem letu B, nam tu izpostavi Jezusovo opozorilo, da za “tisto uro” niti Sin ne ve. Konec tega sveta je pridržan nebeškemu Očetu. Zato so odveč vse napovedi, ki jih mediji širijo na podlagi prerokb Nostradamusa ali Babe Vange. Gre namreč za to, da smo budni, čuječi in ne nasedamo vsem mogočim bajkam ter krivim prerokbam, na katere tudi kristjani nismo imuni.
Ali nas mora biti Jezusovih besed strah? Če bi vedeli, da se bo to začelo dogajati že jutri, bi bile pred spovednicami takšne vrste kot še nikoli. Toda v resnici ne vemo nič. Jezus nas opozarja na stalno pripravljenost. Vabi nas, naj opazujemo znamenja časa. Ob tem Jezus uporabi primerjavo s smokvinim drevesom. Toda bistvo je v tem, da se ne damo zavesti. Vse to, kar nas obdaja, je ustvarjeno. In vse to je podrejeno Tistemu, ki prihaja sodit svet. Sonce in luna sta ustvarjeni nebeški telesi, pa vendar so ju stara ljudstva častila po božje. Ko se bodo začela dogajati nenavadna znamenja na njih, bomo vedeli, da je Jezusov prihod že zelo blizu.
Bistveno v tem odlomku pa je, da je Božja beseda večna. Ostala bo in presegla tudi obstoj ustvarjenega sveta. On, ki je z b(B)esedo ustvarjal svet – in ta svet je bil ustvarjen po Jezusu – ustvarja novo nebo in novo zemljo. Navsezadnje je bila že Jezusova žrtev na križu prispodoba tega konca. Njegovo umrljivo telo je bilo križano, Jezus je na križu umrl. In tudi takrat je sonce otemnelo. Začelo se je nekaj novega. Obdobja Jezusovega javnega delovanja je bilo nepreklicno konec. Jezus je prelil kri “nove in večne zaveze”. To, kar so napovedovali preroki, se je sedaj uresničilo. Vstal je od mrtvih in njegovo učenje je šele dobilo pravi pomen. Vse te dogodke so spremljala nenavadna znamenja: potres, tema, vihar, odpiranje grobov.
Z veliko nočjo se je tako začel “drugi polčas” človeške zgodovine, če uporabimo izraz iz nogometne tekme. Boj z zlom se še vedno nadaljuje. Bomo vztrajali do konca? Bomo ostali zvesti borci vse do zadnjega sodnikovega žvižga po podaljških? Da, zmaga ekipe je bila ob polčasu zagotovljena, toda če sami ne vztrajamo in z neaktivnostjo puščamo prednost nasprotniku, smo dejansko poraženci. Nismo več del zmagovalne ekipe, ampak delamo za nasprotnika. Z Jezusovim ponovnim prihodom bo človeška zgodovina končana. To pomeni konec tekme z zlom. Vse ustvarjeno je minljivo, Bog pa je večen. Če se držimo njegove Besede, nam je zmaga zagotovljena.
C. R.
