Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,1-13)
Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem: »Žível je neki bogataš, ki je imel oskrbnika in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje. Poklical ga je in mu rekel: ›Kaj slišim o tebi? Podaj obračun o svojem gospodarjenju, ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: ›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo? Kopáti ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom stóril, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše, ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹
Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej. In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹ Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹ On pa mu je dejal: ›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹ Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹ Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹ Dejal mu je: ›Vzemi zadólžnico in zapiši: osemdeset.‹ In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je preudarno ravnal, kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi luči.
Jaz pa vam pravim: Pridobivajte si prijatelje s krivičnim mámonom, da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide. Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem, kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem. Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mámonom, kdo vam bo zaupal resnično dobrino? In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše? Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema; ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega dŕžal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mámonu.«
Zgornja prilika je zagotovo ena najtežje razumljivih. Ker se zdi, da je na prvi pogled precej v protislovju sama s seboj. Pa vendarle ni povsem tako. Osnovno sporočilo prilike je, da ne more postati minljivo bogastvo naša osrednja vrednota. Če namreč stavimo nanj, na koncu izgubimo vse. Namreč vse, kar prejemamo, celo tisto, za kar menimo, da smo si “težko prigarali” (plača, pokojnina), namreč prihaja od Boga. Je njegov dar. Bog skrbi za nas tudi po materialni plati. Pa čeprav nas tolikokrat vznemirjajo prizori revščine, kar kaže na pomanjkanje blagoslova. Revščina je, duhovno gledano, posledica dejstva, da smo Boga postavili na stranski tir. Kot družba in tudi kot posamezniki. Abrahamov blagoslov – spomnimo se, Abraham je bil blagoslovljen v vsem in ničesar mu ni manjkalo – ni samoumeven. Lahko se zgodi, da nam blagoslov ukrade hudič, ali zaradi naše lastne neprevidnosti ali pa tudi zaradi maščevanja drugih. Denar in bogastvo sama po sebi nista sporna, velikokrat pa sta predmet nepravičnega ravnanja, od goljufij do ropov in celo umorov. Tudi zato je tako pomembno, da v dilemi, kdo naj bo na prvem mestu, izberemo Boga. Tudi zato Jezus pravi, da ne moremo služiti dvema gospodarjema hkrati. Izbrati moramo enega in tistemu služiti. Sedenje na dveh stolih ne pride v poštev.
Prilika o oskrbniku nam pove, da je bil oskrbnik v odnosu do svojega upnika sicer krivičen, saj ga je goljufal, ko je sebi pripravljal ugodne okoliščine. Toda bil je iznajdljiv. Morda ga je gospodar pohvalil zato, ker je bil tudi sam podobno zvijačen. Ko gre za zemeljske dobrine, smo velikokrat zelo natančni in skrbni. To nam je nekako “v krvi” – ko bi le enako ravnali z duhovnimi dobrinami. Ko opazujemo sodobne “budžovane” z dragimi avtomobilami in v dragih oblekah (ter stanujejo v luksuznih hišah), si velikokrat mislimo: ta se je pa res dobro znašel. In poskrbijo tudi za svoje potomstvo, da je dobro preskrbljeno. Zdi se, da nam morda na duhovnem področju tiste zdrave iznajdljivosti velikokrat primanjkuje. Toda to ni izgovor, da bi goljufali tudi na tem področju. Jezus namreč terja, da smo glede ravnanja z materialnimi dobrinami zvesti in da znamo prav ravnati. Torej skrbno, odgovorno in ne razsipniško. Predvsem pa brez goljufanja in varanja. In da enako ravnamo tudi na duhovnem področju.
Kaj pa tisti prijatelji, ki naj bi si jih pridobili s “krivičnim mamonom”? Kdo so to? Če vemo, da moramo zemeljske dobrine odgovorno upravljati kot dar od Boga, potem se moramo zavedati, da so okoli nas tudi ljudje, ki nimajo takšnega dostopa do teh dobrin. Smo jim pripravljeni olajšati življenje? Pa ne s tem, da bomo beraču dali kakšen evro in potolažili svojo vest. Potrebujejo nekaj več, trajno rešitev. Družbena krivičnost, ki ustvarja revščino, je v veliki meri predvsem posledica pohlepa dokaj majhnega števila ljudi. Sveto pismo pa nas že v Stari zavezi vabi k temu, da dajemo desetino, kar tudi za nas prinaša blagoslov že v tem zemeljskem veku. Če bi se vsi zavedali moči desetine, bi bil velik del problemov, povezan z revščino, v hipu rešen. Sv. Vincencij Pavelski – kmalu bomo praznovali njegov god – je vedel, da so ubogi tisti prijatelji, ki nas bodo na koncu sprejeli v svoja bivališča. V času svojega življenja, ko se je njegova domača Francija pogrezala v strahote vojne, lakote in bolezni, se je bojeval za tiste, ki so bili na dnu.
Morda je pa res nekaj na tem, da trpimo revščino in razne križe tudi zaradi slabe poučenosti o tem, kaj je za nas priboril Kristus. Kot pravi sv. Pavel, je Kristus „bil bogat, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.“ (2Kor 8,9) Bog je neskončno bogat, toda postal je neskončno ubog. Na križ je šel kot preklet, da bi bili vsi mi blagoslovljeni. To je tista “božanska zamenjava”, ki se zgodi na križu. Zaradi Jezusove žrtve imamo delež pri njegovem bogastvu in blagoslovu, saj je za nas plačal kazen za greh. Če se na to sklicujemo, se nam ni treba ukvarjati z borbo za preživetje, pač pa se kot otrok postavimo v odvisnost od Boga, ki je neskončno darežljiv.
C. R.
