Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,27-30): Tisti čas je Jezus rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.«
Kar nekaj dni v cerkvenem letu je takšnih, da se lahko še posebej spomnimo na duhovne poklice. Denimo veliki četrtek, ko je Jezus postavil (tudi) zakrament mašništva. Veliko večino duhovnikov posvetijo na praznik sv. Petra in Pavla (29. junij). Na duhovne poklice posebej iz redovniških vrst se spomnimo na svečnico (2. februarja), na dušne pastirje pa na god sv. Janeza Vianeja (4. avgusta). Četrta velikonočna nedelja pa je nedelja duhovnih poklicev, saj nas, kot že evangelijski odlomek nakazuje, že nekoliko oddaljuje od konkretnih vstajenskih dogodkov, pač pa se poglablja temeljno velikonočno oznanilo: Jezus je tisti pravi dobri pastir, ki ne samo da pase svoje ovce, ampak zanje da tudi življenje. Kar je v pastirskem življenju precej neobičajno. A spomnimo se, kako je Jezus v svojih prilikah omenjal tudi izgubljeno ovco, ki jo gre pastir iskat in pusti ostale. In ko jo najde, praznuje, ker je našel prav tisti izgubljeno ovco. In navsezadnje so bili betlehemski pastirji tisti, ki so se novorojenemu Jezusu prvi poklonili kot Odrešeniku.
Nekoliko pa nas preseneti, da je odlomek tokrat precej kratek, a zelo sporočilen. Jezus pravi, da njegove ovce poslušajo njegov glas in on sam jih pozna in hodijo za njim. To pomeni, da tu ni neke brezimne množice – vsak od nas je za Boga dragocen in edinstven. Dandanašnji tokovi uporabljajo besedo “ovca” kot nekaj slabšalnega, kot izraz za nesamostojnost, nezmožnost mišljenja, za nekakšno čredništvo. Toda Jezusove besede imajo večno veljavo. Če je na eni strani Jezus nedolžno jagnje, ki so ga odpeljali v zakol, po drugi strani prevzema vlogo pastirja, ki za pašo poveri svoje apostole – navsezadnje je Petru dejal: “Pasi moje ovce.” Biti “ovca” tu pomeni privilegij, saj ovca pozna Jezusov glas, ve, kateri je pravi, in ga razlikuje od drugih lažnih odrešenikov. Zato hodijo prav za njim in ne za drugimi. In kdor želi biti v tej vlogi, ima zagotovljeno večno življenje in so varne pred pogubo. Mar ni zanimivo, kako Jezus poudari, da nihče ne more iztrgati teh ovac niti iz njegove niti iz Očetove roke? Da, biti Jezusova ovca pomeni biti varen v Božjem objemu.
In navsezadnje Jezus poudari, da sta On in Oče eno. Kot izpovedujemo vsako nedeljo in praznik, je Jezus enega bistva z Očetom. Ovce, ki jih pase Jezus kot dobri pastir, torej v izhodišču pripadajo Očetu. Imamo torej privilegij, da nam hrano in pašo daje sam Bog in da smo v Njegovem objemu popolnoma varni. Zato molimo, da bi naši dušni pastirji, ki so dobili poslanstvo, da hranijo Gospodove ovce, to nalogo zvesto izvrševali in da bi naše potrebe po duhovni hrani rodile še več duhovnih poklicev.
C. R.
