Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 3,13-17)
Tisti čas je prišel Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega in je rekel: »Jaz bi se ti moral dati krstíti, pa ti hodiš k meni.« Jezus je odgovóril in mu rekel: »Pústi zdaj, kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« Tedaj mu je pústil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob in prihajal nadenj. In glej, glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
Nedelja Jezusovega krsta predstavlja prehod iz božičnega časa v “čas med letom”. Že v evangelijskih odlomkih med tednom po koncu božične osmine smo začeli spoznavati začetke Jezusovega javnega delovanja, kar predstavlja prav krst v Jordanu. Sedaj prihaja do dogodka, ko tisti, ki je napovedoval Mesijo, slednjega (spet) sreča. In ga prepozna. Janezovo prepoznavanje se ne dogaja po naravi, ampak po Svetem Duhu. Že v materinem telesu je bil napolnjen s Svetim Duhom, kot je angel napovedal njegovemu očetu. In ob obisku Marije pri Elizabeti je prepoznal bližino Odrešenika.
Janez je tisti, ki pripravlja pot Odrešeniku in pričuje o Luči. Krščevanje v Jordanu je bilo povabilo ljudem k spreobrnjenju. Potop v vodo je pomenilo sprejeti novo življenje. Stari človek je mrtev. Krst je bil namenjen grešnim. Toda v vrsto z grešniki se postavi sam Jezus, ki je bil nam enak v vsem, razen v grehu. Janeza to spravlja v zadrego. V svoji ponižnosti se zaveda, da bi moralo biti obratno. Jezus je tisti, ki bi moral Janeza krstiti. Toda načrt je drugačen: Jezus hoče biti solidaren z grešniki. Ne v njihovem grehu, ampak slabotnosti. Že po rojstvu je bil podrejen postavi. Bil je darovan v templju kot vsak Jud, rojen pod postavo. Pa vendar je bil v resnici Gospodar templja. Jezus hoče “spolniti pravičnost”, torej uresničiti Očetovo voljo in načrt za človeštvo. Po naravi namreč nismo pravični, prejemamo jo zaradi odrešenja, po milosti.
Brezmadežno Jagnje tako vstopa v vodo v imenu grešnikov. In tedaj so se nebesa odprla. Koliko ljudi je to opazilo takrat? Le trikrat je omenjeno v evangeliju, da se Oče osebno oglasi. Pri Jezusovem krstu, pri spremenjenju na gori in nato ob slovesnem vhodu v Jeruzalem, ko Jezus izreče prošnjo: “Oče, poveličaj svoje ime.” Glas Boga je sedaj Jezus sam. On je Beseda, ki je postala meso in se naselila med nami. Skozi leto bomo tako spremljali njegovo poučevanje predvsem preko evangelija po Mateju.
Vendar ima Jezusov krst globlji pomen. Ne samo zaradi našega krsta. Janezov krst sam po sebi ni zakramentalni krst, pač pa znamenje izbrisa grehov ter prehod v novo življenje. Jezusov krst je napoved tistega krsta, ki bo zanj šele prišel. To je krst trpljenja in smrti, nazadnje pa vstajenje. Vsak krst to ponazarja. Najprej je potrebna smrt, šele s smrtjo pride vstajenje v novo življenje. Naša smrt ni konec. Je izpolnitev krsta. S smrtjo se namreč rodimo za večjo življenje, kot je zapisal sv. Frančišek Asiški. Zakramentalni krst je tako vstop v večno življenje, a bistvo vsega je spreobrnjenje.
G. B.
