Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,39-45): Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata. Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Besedna zveza, kot je na primer »nov svetovni red«, nam vzbuja nelagodje. Takoj se nam pojavijo asociacije na spletke svetovnih gospodovalcev zla. In ni naključje, da se v tem času tovrstni strah med kristjani zelo močno širi, celo tako, da lahko zamegli neko trezno, krščansko realistično presojo. Kar nekajkrat smo se lahko srečali s pojavom, ko nam je kdo očital slepoto. Češ, vidiš, kaj se dogaja, pa se delaš, kot da tega ni. In se potem začneš spraševati, le kaj tisti poleg mene vidi, kar jaz ne? In dejansko je tako, da imamo ljudje v sebi težnjo, da bi bili vodniki drugim, ker sem morda sam »razsvetljen« z nekim spoznanjem, ki ga drugi nimajo, zato bi me morali drugi upoštevati in mi slediti. To je naša stalna človeška skušnjava in prav o tem govori Jezus, ki skozi vrstice opozarja na to, kar se je kasneje dogajalo skozi stoletja človeške zgodovine, ko so vajeti v roke prevzemali razni revolucionarji v želji, da bi spremenili svet – ne da bi pred tem pustili spremeniti samega sebe.
In prav to je dejansko največja težava človeštva – namreč napuh in sebični ego, ki nam govori, da sami nismo potrebni spreobrnjenja, pač pa so ga potrebni drugi okoli nas. In si tako vzamemo pravico odločanja o vsem mogočem. Da, celo o bogoslužju v cerkvah. Ker papež in škofje glede tega nimajo prav oziroma se njihovo mnenje ne ujema z mojim. Torej, če imam jaz prav, potem oni nimajo prav. In morajo oni poslušati mene in mi slediti – tako nekako naj bi Jezus moral slediti Petru, ko mu je slednji želel ob napovedi trpljenja in smrti preprečiti, da bi se mu to zgodilo. In vemo, kaj se je zgodilo in kaj je Jezus rekel Petru, tako da na tem mestu ne bi ponavljali vseh teh besed. In prav tu se izrisuje ne samo naša slepota, ampak dejstvo, da te slepote nismo pripravljeni priznati in da lahko na račun tega tudi ljudi okoli sebe dejansko pahnemo v še veliko večjo nesrečo. In »bruno v mojem očesu« tu predstavlja slepilo – radi bi osvobodili druge tega, kar je morda problem v meni. In Jezus nam skozi to besedno karikaturo – bruno je v realnosti vendarle preveliko, da bi ga lahko imeli v očesu – hoče povedati prav to: spreobrnjenje ljudi okoli mene se začne, ko se sam začnem spreobračati. In nič prej. Da tu Jezus uporabi dokaj trdo besedo »hinavec«, je to morda znamenje, da je v tem izreku morda imel opravka s kakšnim posebej zaslepljenim farizejem. Saj je zanje in za pismouke velikokrat dejal, da so »slepi« in hkrati »vodniki slepih« (Mt 15, 14).
A na kaj se nanaša ta Jezusov poziv k spreobrnjenju oziroma odpovedi slepoti? Morda na to, da dosledno preverjamo sadove svoje lastne duhovne drže. Kakšni so sadovi našega duhovnega življenja? Jih lahko prepoznamo kot dobre? Naša usta namreč izražajo to, kakšno je naše srce. In ko molimo za mir v Ukrajini, smo najprej poklicani, da razmislimo, ali naša drža spodbuja k resničnemu miru. Na zemlji bo zavladal mir tedaj, ko bo človek pomirjen z Bogom in s sočlovekom. In takrat, ko bo Bog na prvem mestu. Za zdaj smo zelo daleč od tega, zato je nevarnost vojne zelo blizu. Rešitev tega stanja se začne z mojim spreobrnjenjem.
C. R.
