Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 18,21-35)
Tisti čas je Peter pristopil k Jezusu in mu rekel: »Gospod, kólikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.
Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. Služabnik je tedaj padel predenj in ga prôsil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ Gospodar se je tega služabnika usmilil, opróstil ga je in mu dolg odpústil.
Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potrpi z menoj in ti povrnem.‹ Óni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povŕnil dolga. Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo.
Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpústil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ In njegov gospodar se je razjézil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povŕnil vsega dolga.
Tako bo tudi moj nebeški Oče stóril z vami, če vsak iz srca ne odpustí svojemu bratu.«
Tokrat se nadaljuje tema iz prejšnje nedelje. Jezus je, kot se spomnimo, spregovoril o tem, kako naj ravnamo, če nekdo greši zoper mene. Sedaj mu Peter postavi vprašanje, saj je bil v negotovosti. Po judovski logiki si lahko nekomu, ki te je žalil, odpustil trikrat, kasneje pa ne več. Če to stori sedemkrat, je to zanj zelo velikodušno. Toda Jezus ima povsem drugačna merila. Sedemdesetkrat sedemkrat pomeni po judovskem pojmovanju neskončno. S tem na nek način obrne logiko pri starozaveznemu Lamehu (1 Mz 4,24), ki je prisegal sedemdesetkrat sedemkratno krvno maščevanje. Če bi po tem izračuni številčili hebrejsko besedo, bi dobili besedo »ziz«, kar pomeni »preobilje«. Torej, odpuščanje mora biti obilno, neskončno.
Jezus nato svoj nauk o odpuščanju potrdi s priliko o služabniku, ki ne mara odpustiti. Kralju je bil dolžan zelo veliko denarja. Danes bi se to merilo v milijardah evrov, kar je primerljivo s proračuni bogatih držav! Eksegeti so izračunali, da bi v tistem času navaden človek za deset tisoč talentov delati kar 160 tisoč let, da bi povrnil ta dolg! Morda bo kdo pomislil, češ zakaj Jezus uporablja nerealne številke? Ker želi z njimi pokazati na realizem božjega kraljestva. Mi smo vsi dolžniki, bolj ali manj. In nihče od nas ne more povrniti dolga. Ta služabnik je prosil usmiljenja. Padel je predenj (spet drža, ki počasti Boga, kot pri kanaanski ženi) in prosil za odlog plačila. Pazite, odlog. Ni prosil za odpustitev. Kralj pa mu je dolg odpustil. Ni bil več dolžnik! Si predstavljate, kako veliko dejanje se je zgodilo? Gromozanska vsota dolga je naenkrat nična!
Toda glavno se zgodi v nadaljevanju. Ta služabnik notranje NI sprejel, da mu je kralj dolg odpustil. Hoče mu dokazati, da lahko poplača svoje dolgove z LASTNO MOČJO. In začne pri svojem kolegu, ki mu je dolžan nekaj malega, veliko manjšo vsoto. In ravnal zelo neusmiljeno. In tu se spet pojavijo priče, ki so to videle in sporočile kralju, ki je seveda ukrepal. Že odpuščeni dolg je spet postal aktualen. Služabnik je z nespametno potezo anuliral odpis dolga! Ni bil dovolj ponižen, da bi sprejel usmiljenje svojega Gospoda. Raje je gradil po svoje, stavil na lastne sposobnosti za nekaj, kar je bilo zanj nedosegljivo. Kakšna neumnost. In to ga je pokopalo. Kdor stavi na lastne moči, bo zelo težko usmiljen z drugimi. Kdor pa se zaveda, kaj mu je odpuščeno, bo tudi na svoje grešne brate gledal z usmiljenjem.
In to je tudi nauk za Petra. Jezus mu je dal vedeti, da mu je veliko odpuščeno. Torej naj ne vrača z zlom tistemu, ki greši proti njemu. To velja za vse nas. V molitvi »očenaš« molimo »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«. Ne gre za preprosto zaporedje odpuščanja, ampak za zavest, da sem sam grešnik, ki ne more povrniti dolga. Lahko se samo sklicujem na usmiljenje. A če ga drugim odrečem, ga s tem zapravim.
G. B.
