Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,15-16.21-22): Tisti čas je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija. Janez pa je vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«
Odlomek se nam morda zdi znan. Slišali smo ga že v adventnem času. Vsaj prvi del. Namreč, v adventnem času je vse usmerjeno v Jezusov prihod: najprej se spominjamo tistega, poslednjega prihoda, ki nas še čaka. Nato se spominjamo, kako je Janez oznanjal prihod Mesije. V zadnjem delu adventnega časa pa se spominjamo, kako je Janez, še skrit pod srcem matere Elizabete, zaznal Jezusovo bližino.
Z zaključkom božičnega časa (v ožjem pomenu besede) nas božja beseda te nedelje in vseh naslednjih (do postnega časa) znova uvaja v Jezusovo javno delovanje. Ki se začne z Jezusovim krstom. Do tega trenutka ima glavno vlogo Janez, ki oznanja prihod Mesije in vabi k spreobrnjenju. Konkretno dejanje odločitve za spreobrnjenje pa je ravno krst: potopitev v vodo reke Jordan, preko katere je nekdaj izraelsko ljudstvo prihajalo v obljubljeno deželo. Kdor se je potopil in izšel iz vode, je postal novi človek. Janezovo krščevanje je bilo tako že prispodoba za tisti resnični krst, ki se je zgodil z Jezusovo smrtjo in vstajenjem.
Jezus sam po sebi ni potreboval krsta. Bil je brez greha. Toda želel je, da se “izpolni vsa pravičnost”. Janez je bil v zadregi – prav on, grešni človek, naj bi krstil Mesijo, Odrešenika? Toda tako kot ob darovanju v templju, kjer se Jezus izenači z grešnimi ljudmi po običaju postave, se tudi tukaj postavi v njihovo vlogo. Sprejme krst, tokrat v imenu vseh grešnikov. Kajti kmalu bo sledil tisti resnični krst. In prav ob tem dejanju se razodene Sveta trojica: Sin stoji v reki Jordan in jemlje nase grehe sveta kot pravo brezmadežno jagnje – tako ga predstavi Janez po drugih zapisih iz evangelija. Bog Oče se oglasi in poveliča Sina, nad katerim ima veselje – in zaradi tega dejanja ima veselje nad vsemi nami, saj bomo po vodi in (Jezusovi) krvi vsi odrešeni. Razodene se tudi Sveti Duh, ki prihaja nad Jezusa v podobi goloba.
Jezusov krst je tudi zdravilo za našo zavrženost. Ta rana je danes zelo aktualna. In nas tudi vabi, da obnovimo krstne milosti. S spovedjo, pa tudi obnovitvijo krstnih obljub ter premišljevanjem o milosti krsta. Želimo obnavljati to prvotno milost: biti ves nov, očiščen, deležen te Očetove ljubezni. Izročimo se Sveti Trojici, obnavljamo to izročitev vsak dan.
C. R.
