Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,17-30): Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.« Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.
Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«
Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.«
Zgodba o bogatem mladeniču bi nas morda zavedla, da je Jezus nasprotnik bogatašev ali da zahteva od svojih učencev življenje v revščini. A tu gre za druge stvari. Ta mladenič, za katerega vemo samo, da ima veliko premoženje, ima očitno resen namen, da bi šel za Jezusom. Očitno ga mučijo nekatera vprašanja. Izpolnjuje zapovedi, lahko bi rekli, da je povsem vzoren “sin postave”, toda to mu še ne prinaša prave sreče. Zaveda se, da se za Jezusom skriva nekaj več od golega izpolnjevanja dolžnosti. Kajti večnega življenja ni mogoče “kupiti”. Je čista milost.
Odgovor, ki ga da Jezus, ga šokira. Toda vendarle je resnica v tem. Jezus mu pove, da je prava sreča v tem, da se na nek način znebi bremen, ki jih ima, to pa je njegovo bogastvo. Kaj je ta mladenič posredoval, ne vemo. A očitno je bil suženjsko navezan na to, kar je imel. Na nek način se je zaradi imetja počutil varnega in samozadostnega. Samozadostnost pa je tisto, zaradi česar se mnogi velikaši tega sveta obračajo stran od Jezusa. Zavedajo se, da so bogati, uspešni, to jim zadostuje. Ne vedo pa, da si s tem ne morejo kupiti nebes in večnega življenja. Bogatin, ki je pustil ubogega Lazarja stradati, se ujame prav v to past. Jezus tu ni nasprotnik premoženja, meni pa, da mora biti bogastvo porabljeno v korist skupnosti. Če pa prihaja do nezdrave navezanosti, postane bogastvo ovira do pravega odnosa z Bogom. Prav ta navezanost nas oddaljuje od Boga.
Kdo se torej sploh more rešiti? To se sprašujejo učenci. Navsezadnje ima vsak človek na sebi neko navezanost. Praktično ni človeka brez lastnine. Sam po sebi se človek ne more rešiti. Ne more dati odkupnine za svoje življenje. Ni pa to nemogoče pri Bogu. Bog je tisti, ki rešuje, On daje milost. Zveličanje je torej dejanje milosti. Ta odgovor potolaži apostole. Saj so navsezadnje vse pustili, da bi šli za Jezusom. A kaj so sploh imeli? Večinoma kolibe, uboge ribiške čolne. Toda prav to bogastvo, ki se mu odpovedo, se čudežno pomnoži. Ob pomnožitvi kruha je Jezus za dvanajst tisoč ljudi razdelil ubogih pet hlebov.
Bog dobro pozna našo težnjo, tudi našo lakomnost. In jo obrača v dobro. Motivira nas, da tisto malo, kar imamo, žrtvujemo za veliko večjo dobrino. Želi si, da tvegamo. In nihče ne bo razočaran, kdor bo hodil za Jezusom in žrtvoval to, kar ima. Čeprav bodo prišla preganjanja, kar Jezus mimogrede omeni.
C. R.
