Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 14,13-21)
Tisti čas je Jezus slišal za smrt Janeza Krstnika in se je v čolnu umaknil od tam v samoten kraj, sam zase. Množice pa so to izvedele in šle iz mest peš za njim. Ko se je izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu in ozdravil je njihove bolnike.
Ko se je zvečerilo, so stopili k njemu učenci in rekli: »Samoten je ta kraj in ura je že pozna; odpústi množice, da gredo v vasi in si kupijo hrano.« Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar. Teh pa, ki so jedli, je bilo okrog pet tisoč mož, brez žená in otrok.
Potem ko smo nekaj nedelj zapored poslušali odlomke o Jezusovih prilikah, nas Matejev evangelij tokrat ponese v čas dogodkov, povezanih s smrtjo Janeza Krstnika. O tem govori odlomek sobotnega dne pred to nedeljo. Zgodba nam je znana: Janeza je dal galilejski četrtni oblastnik Herod Antipa najprej prijeti, zaprl ga je v ječo. Herodova svakinja, ki je bila s Herodom tudi v prešuštni zvezi – Sveto pismo jo preprosto imenuje Herodiada – zahteva Janezovo smrt. Z zvijačo je to dosegla, ko je njena hči plesala in očarala že precej opijanjenega Heroda, ki ji je dal celo prisego. Janezovi učenci so o tem dogodku nato poročali Jezusu.
Novica o nesrečni smrti je zagotovo Jezusa postavila pred neizprosno dejstvo, da bo tudi sam moral dati življenje. Čeprav ne s sekanjem glav. Jezus se želi ob soočenju z bolečino ob smrti sorodnika, zadnjega preroka, umakniti na samo. Vendar se ne more izmakniti množicam, ki rinejo za njim. Kot poroča evangelist Matej, so se množice Jezusu zasmilile. Nekje drugje izvemo, da so bile kakor ovce brez pastirja. Šli so za Jezusom, prepuščeni sami sebi. Šlo je za povsem neorganiziran shod. Grozila je nevarnost kaosa, ljudje bi lahko umrli od lakote in žeje.
Od tod naprej beremo o čudežu o Jezusovi pomnožitvi kruha in rib. Zanimivo, zakaj ravno te dve živili in zakaj v takem številu. Evangelist Matej nagovarja predvsem judovske poslušalce. Dokazuje, da je Jezus res pričakovani Mesija ter izpolnitev postave in prerokov. Kruh je osnovno živilo in spominja tudi na mano, ki jo je Bog dajal svojemu ljudstvu. Ribe pa so na obali Genezareškega jezera edina možna hrana, ki jo je mogoče pridobiti s pomočjo dela človeških rok. Tako kot je tudi za kruh potrebno zmleti žito, kruh zamesiti in speči. Pet hlebov nakazuje na peteroknjižje (postava), dve ribi pa na tabli postave.
Število pet tako nakazuje krhkost, če prištejemo dve (pet Mojzesovih knjig še ribi kot simbola prerokov in spisov), pa dobimo število sedem, ki je število polnosti. Jezus tako predstavlja izpolnitev tako postave kot prerokov. Je tisti, ki je popolnoma pokoren postavi, hkrati pa plača kazen človeštva za njeno neizpolnjevanje. Dve živili, ki jih človeštvo uporablja v vsakdanjem življenju, božja milost pomnoži. Jezus tako nastopi kot novi, popolnejši Mojzes. Poleg tega je grška beseda za ribo (IHTIS) postala akronim za Iēsous Christos Theou Yios Sōtēr (Jezus Kristus, Božji Sin, Odrešenik). Riba je bila tudi skrivni znak prvih kristjanov.
Dogodek s pomnožitvijo nekoliko spominja na preroka Elizeja, ki je z dvajsetimi ječmenovimi hlebci nahranil sto ljudi (2 Kr 4,42-44). Tu gre za precej več.
V enem od prejšnjih odlomkov je Jezus govoril, komu je podoben pismouk (torej nekdo, ki pripada tradiciji), ki postane učenec božjega kraljestva. In prav v tej pomnožitvi kruha se skriva povabilo, da nadgradimo to, kar nam je izročeno. Bog uporabi to, kar imamo in darujemo, da bi dobili novo kakovost življenja. Sami smo povabljeni v odrešenjsko zgodbo. Tu se pokaže, ali je naš odnos do tradicije suženjski (postane ideologija) ali odprt – da pustimo Bogu delovati, tudi če se zdi to, da je morda v prvem hipu v nasprotju s tem, kar nam je izročeno.
Pomnožitev kruha torej ne predstavlja zgolj telesno nasičenje množice. Jezus je tu tisti, ki edini »nasiti« lakoto človeškega srca. Gre za lakoto naših src. Odpravi pa jo lahko edino tisti, ki je poslan, edinorojeni Sin Jezus.
