Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,5-19)
Tisti čas so se nekateri pogovarjali o templju, kako je okrašen z lepimi kamni in zaobljubnimi darovi. Jezus pa je rekel: »Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen.« Vprašali so ga: »Učitelj, kdaj pa bo to in kakšno bo znamenje, ko se bo to začelo goditi?« Rekel jim je: »Glejte, da se ne daste zavesti! Veliko jih bo namreč prišlo in bodo govorili v mojem imenu: ›Jaz sem,‹ ali ›Čas se je približal.‹ Ne hodíte za njimi! Ko boste slišali o vojnah in vstajah, se ne ustrašite, kajti to se mora prej zgoditi, vendar še ne bo takoj konec.«
Tedaj jim je govóril: »Vzdignil se bo narod proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu. Veliki potresi bodo na mnogih krajih, kužne bolezni in lakota, grozote in velika znamenja z neba. Toda preden se bo to zgodilo, bodo nad vas dvigali roke, preganjali vas bodo, izročali v shodnice in ječe in zaradi mojega imena vas bodo vlačili pred kralje in oblastnike. To se bo dogajalo, da boste pričevali zame. Vzemite si to k srcu, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal zgovornost in modrost, ki ji vsi vaši nasprotniki ne bodo mogli kljubovati ali ugovarjati. Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena, a še las z glave se vam ne bo izgúbil. S svojo stanovitnostjo si boste pridobili svoje življenje.«
Kar tesnobno je poslušati in brati Jezusove besede o poslednjih rečeh. A kot vidite, nas evangelijski odlomki že nekaj časa usmerjajo k temu. Bolj ko se bliža konec cerkvenega leta in začetek adventnega časa, bolj stopa v osredje pričakovanje ponovnega Kristusovega prihoda in konec tega veka. In kar je najhuje: nič ne vemo, kdaj bo to. Sicer se tu in tam najdejo znanilci apokaliptične prihodnosti, ki znajo marsikaj natančno napovedati, a moramo biti pozorni: Jezus je sam rekel, da je čas ponovnega prihoda znan samo Očetu. Zato razne “knjige resnice” in “pečati”, ki jih širijo nekateri bojda zelo goreči kristjani, ne pridejo v poštev.
Jezus v tem odlomku napove razdejanje templja. To se je v resnici zgodilo kakih 40 let po tej napovedi. Lahko bi rekli, dokaj zgodaj. Mnogi so v tem videli poslednje čase, konec civilizacije. In vendar vemo, da je od tega dogodka minilo že skoraj dva tisoč let. V zgodovini je izraelsko ljudstvo enkrat že prej okusilo razdejanje templja ter babilonsko sužnost. Toda da bi se obnovljen tempelj porušil še enkrat? Toda Jezusove besede ne puščajo dvoma. Učenci v tem vidijo apokalipso. In sprašujejo v času. Jezus ne odgovori na vprašanje, kdaj se bo to zgodilo. Pač pa opozori na lažne preroke, ki se bodo celo izdajali za Mesijo. Kajti vojne in vstaje so se dogajale že takrat in tudi kasneje. Dogajajo se tudi danes. Jezus pa pravi, da to še ne pomeni konca. Je pa nekaj res: znanilci konca tega veka bodo tipični porodni krči novega sveta in hkrati smrtni krči starega sveta. Satan je že premagan, vendar ima za zdaj še neke moči – ko pa pride konec sveta, bo s tem tudi trajno odpravljen in zla ne bo več. Njegov bes pred končnim porazom bo zato strašen in bo povzročal zmedo, strah, škodo.
Kar je najpomembneje, pa je to, da Jezus opozori na preganjanje tistih, ki bodo sprejeli vero vanj. Že prva Cerkev je bila močno preganjana. Najprej s strani judovskih oblasti, potem Rimljanov, kasneje mnogih totalitarnih režimov po vsem svetu. Poglejmo samo iztrebljanje kristjanov na Bližnjem vzhodu (Irak denimo), pa v Nigeriji, kjer se pobijanje kristjanov nadaljuje še vedno. Kristus namreč predstavlja kamen spotike, navzočnost njegovih učencev pomeni navzočnost Njega samega. Če se kristjane odstrani, se odstrani samega Kristusa. Zato takšen krvav boj proti krščanstvu. Preganjanje kristjanov je pravzaprav kristjanovo “naravno stanje”, saj je kristjan, posebej goreč, moteč za “vladarja tega sveta”.
Kot pravi Jezus, stanovitnost prinaša življenje. Morda bomo izgubili svoje zemeljsko življenje. Toda s tem nam bo zagotovljena pot v večnost pri Bogu. Morda se sliši protislovno, ko Jezus pravi, da bodo nekatere ubili, ampak hkrati pravi, da se nam niti las ne bo skrivil. Ko namreč ostajamo zvesti, je to zagotovilo, da ostanemo celoviti, v sebi nerazdeljeni, popolnoma namreč pripadamo tistemu, ki daje Življenju. Morda se zdi tudi protislovno, da kristjani nasprotujemo evtanaziji, o kateri bomo odločali čez en teden. Pot v večnost je namreč pridržana samo Bogu. Nismo si sami dali življenja, dal ga nam je Bog. In Bog nam tudi odreja čas za pot v večnost. Hudič nam tudi pod plaščem sodobnih privlačnih idej – o samouresničevanju denimo – ponuja instant rešitve, ki sploh niso rešitve, pač pa privolitev logiki pekla.
Jezus nas tako spominja na to, naj se ne predamo strahu, pač pa bodimo vztrajni in se pogumno soočamo s preizkušnjami.
G. B.
