Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,18-24): Ko je Jezus nekoč na samem molil, so bili z njim učenci; in vprašal jih je: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi pa, da je vstal eden od starodavnih prerokov.« Nato jim je rekel: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter je odgovóril: »Božji Maziljenec.« Strogo jim je prepovedal, da bi o tem komu pripovedovali. Rekel je: »Sin človekov mora veliko pretrpeti. Starešine ljudstva, véliki duhovniki in pismouki ga bodo zavrgli in umorili, in tretji dan bo vstal.« Vsem pa je rekel: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgúbil; kdor pa izgubí svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil.«
Če boste v roke vzeli Sveto pismo in šli brat evangelije, po možnosti tudi večkrat, se boste z vprašanjem Jezusove identitete vedno znova srečali. In v Jezusovem času to niti ni bilo tako samoumevno, kot se nam morda zdi danes. Izraelsko ljudstvo je pričakovalo obljubljenega mesijo, to je tistega, ki ga Bog pošilja kot rešitelja, vendar so bile predstave o njem precej nenavadne, velikokrat povsem človeške in v skladu s povsem vsakdanjimi, tudi sebičnimi interesi ljudi. Velika večina si je želela predvsem nekoga, ki bi rešil Izrael rimskega okupatorja, ob tem pa nihče ni mislil na to, da bi obljubljeni mesija utegnil biti sam učlovečeni Bog.
In če smo prejšnjo nedeljo razmišljali o skrivnosti Presvete Trojice, nas Božja beseda te nedelje znova vrača k izhodiščnemu vprašanju: kdo je Jezus. In predvsem, kdo je Jezus zame. Kaj sam pravim o njem? To vprašanje ni tako samoumevno. Eno je, kar smo prinesli iz poučenosti, denimo pri verouku, drugo pa, kar mi Jezus pomeni osebno. In prav v tem odlomku se tudi Jezusovi najožji spremljevalci soočajo s tem, kako se v njih srečuje resnica z njihovimi lastnimi predstavami in osebnimi interesi. In ko je Jezus začel javno delovati, se je o njem razširil glas, da je morda umorjeni Janez Krstnik vstal od mrtvih, drugi so govorili, da se je Elija, ki je z ognjenim vozom odšel v nebo, vrnil, kot je napovedal. Še največ ljudi pa je Jezusa imelo za nekakšnega preroka, kar se je v tistem času sicer redno dogajalo, čeprav je veljalo, da je preroški glas utihnil. In tu je znova Peter, ki na vprašanje, kaj učenci mislijo o Jezusu, izpovedal, da je Božji maziljenec. Torej mesija – in Mesija. Tisti, ki ga ljudstvo pričakuje.
Peter se tu ni zmotil. Vendar pa je Jezusova reakcija dokaj nenavadna. Učencem je celo strogo prepovedal, da bi ga razglašali za mesijo. Ni še namreč prišel čas, da bi se ljudem razodel kot mesija oziroma Božji maziljenec. Zato je tudi ob čudežih in izganjanjih hudih duhov slednjim prepovedal, da bi pričevali o njem, saj so ga poznali. Jezus se je namreč v času svojega javnega delovanja ves čas srečeval ne samo s farizeji, ki so njegov nauk zavračali, ampak tudi z uporniki, ki so vanj polagali upe, da bo politični mesija in vodja osvobodilne vojske. Vendar Jezus ni prišel s tem namenom. In je to tudi povedal. Besede o trpljenju, ki jih je izrekel, so verjetno apostole šokirale, celo tako, da so preslišali napoved, da bo vstal. Ker verjetno niso razumeli, kaj pomeni vstajenje od mrtvih.
A tisto, kar morda najbolj definira Jezusovo identiteto zame osebno, je v tem, da hoditi za njim pomeni umirati svojim lastnim predstavam. Nositi svoj križ vsak dan (!) namiguje na to, naj se ne prilagajamo temu svetu in da pot v zveličanje ne pelje preko lažnih odrešenjskih ideologij in vsakdanjih ponudb. To vidimo posebej danes, ko ti na vsakem koraku razni zdravilci ponujajo čudežne rešitve, seveda za dobro plačilo. In ko se oklepamo svojega lastnega jaza za vsako ceno, smo praktično na poti v izgubo vsega – toda ko se mu odpovemo, v tej odpovedi srečamo Jezusa. V veroizpovedi namreč izpovedujemo, da je Jezus šel v predpekel. In dejansko tudi sami velikokrat doživljamo ta predpekel v svojem življenju. In prav tu, v stanju odmiranja sebi in lastnemu egoizmu, lahko srečamo Jezusa. In tu lahko tudi prepoznamo, kdo je Jezus v resnici in kaj je on zame osebno.
C. R.
