Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,13-20):
Ko je tisti čas Jezus prišel v pokrajino Cezarêje Filípove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremíja ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovóril; rekel mu je: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus pa mu je dejal: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Tedaj je učencem naróčil, naj nikomur ne povedo, da je on Kristus.
Morda se še spomnite, kako smo pred dvema tednoma brali in poslušali odlomek o tem, kako je Peter sredi jezera hotel priti do Jezusa na čudežen način. »Gospod, če si res ti …« Peter prevzame pobudo v okoliščinah, ko se zdi, da je pred njimi neka šokantna prikazen. Prejšnji teden se je Jezusova identiteta razodevala v srečanju s pogansko ženo, ki ga najprej prizna za Mesijo, nato celo za samega Boga. Zdi se, da se Jezusova pot, kot jo opisuje Matejev evangelij, ves čas vrti prav okoli vprašanja Jezusove resnične identitete. Tudi Jezusovo spremenjenje na gori je odprlo to vprašanje. Jezusovi učenci so ves čas v nekakšni negotovosti. Potrebujejo potrditev, da je Jezus resnično to, kar daje razlog, da gredo za njim. Takrat še ni jasne slike o tem, da je Jezus Božji sin, druga božja oseba in podobno. Judje pričakujejo Mesija in zdi se, da Jezus ustreza tem prerokbam, čeprav noče biti neki vojskovodja, ki bo rešil Izrael in pregnal Rimljane. Njegovi čudeži in izganjanje hudih duhov z avtoriteto daje slutiti, da je poslan od samega Boga.
Pri Cezareji na severu Palestine Jezus svoje učence vpraša – ali bolje rečeno – poizve za razliko, kaj ljudje pravijo o njem in kako ga doživljajo njegovi učenci. Med Judi se je takrat širila govorica, da so starozavezni preroki vstali od mrtvih, da se bo vrnil Elija, ki je bil z ognjenim vozom vzet v nebo, in podobno. Mnogi ga tudi zamenjujejo z Janezom Krstnikom. Lahko bi rekli, da je vse skupaj precej velika zmeda. In kaj pravijo učenci? Tu se zgodi znamenita Petrova izpoved vere, ki je tudi središče praznovanja praznika sv. Petra in Pavla. V imenu ostalih učencev izpove vero. Naziv Kristus oz. Mesija, kar pomeni maziljenec, je tu združen z dodatkom »sin živega Boga«. Za pravovernega Juda zelo neobičajna izpoved vere. Mar ima Bog po judovskem pojmovanju lahko sina? Prav to bo nato postal predmet obtožbe pred velikim zborom. Kdo je lahko »božji maziljenec«, če ne Sin? Navsezadnje Jezus o sebi govori kot o »Sinu človekovemu«, to je izraz, ki je znan iz Danielove knjige in na nek način »prekriva« za Jude sporen izraz »božji Sin«. Tudi zato Jezus izreče priznanje Petru, ker je poslušen Svetemu Duhu. Z lastnimi močmi ne bi mogel spoznati Jezusove identitete.
Seveda sledi znana proglasitev, ki pojasni, zakaj Jezus prvega med apostoli imenuje Peter. Njegovo rojstno ime je Simon. Jezus ga povrh tega poimenuje »Jonov sin«. To je bil pri Judih sicer pogost način določanja identitete, lahko bi rekli pra-priimek. Namreč osebno ime in ime očeta, ki pri Petru sicer nikjer ni posebej izpričano. Namig na Jona sicer kaže tudi na starozavezno pripoved o istoimenskem preroku, ki beži pred svojim poslanstvom, nato pa vendarle pride v Ninive in izpolni naročilo. Pri Judih je Simon sicer pogosto ime. Jezus pa mu hoče dati novo ime, ki pomeni skalo: Petros v grščini, hebrejsko Kefa. Poimenovati nekoga pomeni dati mu novo poslanstvo, novo identiteto. Simon Peter je sedaj postavljen na mesto, ko mora biti med apostoli prvak, čeprav je sprva še zelo nestanoviten. Sprejeti mora, da je njegova notranja sprememba predvsem rezultat delovanja milosti in ne lastnih moči. Jezus je tisti, ki ga preobraža. Peter ga bo zaradi svojih šibkih moči celo zatajil. Vendar Jezus ne prekliče obljube o tem, da mu bo dal ključe nebeškega kraljestva.
Zanimivo je sicer, kako spet svojim učencem naroči, naj ne povedo drugim, da je on Kristus. Zakaj, če to v resnici je? Toda Peter je Jezusa spoznal kot »božjega maziljenca« in ne kot človeškega mesije, ki je ustrezal nekim določenim predstavam. Širša javnost bi narobe razumela razglašanje Jezusovega mesijanstva. Biti maziljen pomeni biti izbran za posebno nalogo. V Stari zavezi je denimo Samuel mazilil dečka Davida, ki je nato premagal Goljata in kasneje postal kralj. Pričakovanje Mesije pri Judih pa je pomenilo izpolnitev vseh mesijanskih obljub, če bi ga dočakali. Jezus se je zavedal, kako lahko izkrivljeno pričakovanje prinese le gorje. Tudi zato je moral zadržati svoje učence, da ga niso razglašali z besedo.
Kdo je Jezus zame osebno? Kako ga doživljam? Je to zame Jezus iz Svetega pisma, je zame realno bivajoč ali le oseba iz preteklosti? Povabimo Jezusa v svoje življenje v tem trenutku.
