Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,21-27)
Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.«
Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.«
Evangelijski odlomek je pravzaprav nadaljevanje tistega od prejšnje nedelje. Potem ko ribič Simon izpove vero in dobi novo ime Peter, mu Jezus izreče priznanje, da je poslušen Svetemu Duhu, dejansko ga s tem tudi postavi za prvega med apostoli. Toda nato se zgodi že prvi Petrov veliki zdrs. Ko Jezus spregovori o bodočem trpljenju, se Peter nad tem pohujša. Očitno se njegova predstava o Mesiji ne ujema s tem, kar govori Jezus. Kako je možno, da božji maziljenec trpi, da bo celo umrl? Tisto o vstajenju je verjetno celo preslišal, saj nihče od učencev o tem ni veliko razmišljal. Farizeji so sicer verovali v vstajenje od mrtvih (za razliko od saducejev).
Toda da bodo njegovega Gospoda umorili? Peter se postavi v vlogo tistega, ki bo to preprečil. Morda je zelo dobesedno vzel vlogo, ki mu je dodelil Jezus, da bo imel »ključe nebeškega kraljestva«. Toda reakcija Jezusa je zanj nepričakovana. Kot da bi nad Petrom zagrmelo. Jezus reagira precej jezno. Ali je morda Petra imenoval »satan«, kar pomeni nasprotnik, zapeljivec? Namreč, Peter se nehote postavi v vlogo skušnjavca, ki hoče Jezusu določiti pot. Torej, Jezus naj hodi za njim in ne obratno. Spomnimo se, kolikokrat Jezus izreče stavek »Hodi za menoj.« Tokrat pa Peter stopi v vlogo tistega, ki je v puščavi Jezusa nagovarjal, kako naj reši problem svoje lakote, kako naj pokaže ljudem svojo moč, itd. Toda Jezusovo poslanstvo je drugačno. Ni prišel delat spektaklov. Jezus je trpeči božji služabnik, kot ga je napovedal prerok Izaija. Prav zato ostro opomni Petra, da se je postavil v vlogo zapeljivca, ki ga odvrača od prave poti. Jezusova reakcija se sliši podobno kot v puščavi, ko satana izžene. Vendar dobeseden prevod iz grščine dejansko pomeni »postavi se za menoj, satan«. Peter je tisti, ki mora hoditi za Jezusom – in ne obratno. Kot prvak med apostoli je prvi, ki mora biti poslušen Jezusu. In ne obratno.
Petrov zdrs dejansko simbolizira naše zdrse, ko si Boga naredimo za svoj »bankomat«, ko hočemo, da sledi našim željam. Mar nismo kristjani celo hinavski, če Boga uporabljamo za svoje načrte, obenem pa v molitvi »očenaš« molimo »Zgodi se tvoja volja«? Morda je težava v nas samih, ker »božjo voljo« povezujemo zgolj s trpljenjem, celo (samo)trpinčenjem. Vendar je to spet laž. Splošna božja volja za nas je naša svetost, kar izpričuje tudi apostol Pavel. Jezus je svoje poslanstvo videl kot izpolnjevanje Očetove volje. Zanj je bilo to jed, ki ga hrani, kot izpričuje evangelist Janez. Tudi vsak od nas ima svoje poslanstvo. Ali smo pripravljeni razločevati, kakšno pot za nas pripravlja Bog? Pri tem je treba povedati, da Bog ne sili in spoštuje našo svobodo. Ko ob neki življenjski opciji – pa naj bo to poroka z določeno osebo ali pa vstop v duhovništvo/redovništvo – začutimo mir, potem je ta izbira v skladu z božjo voljo. To ne pomeni, da bo vedno lahko, bodo tudi preizkušnje, toda ob kakšni drugačni izbiri bi bil križ neprimerno težjo.
Dotaknimo se še drugega dela tega odlomka. Jezus precej neprizanesljivo omenja, da hoja za njim pomeni nositi svoj križ. Satan je tisti, ki se križu upira, želi udobje, wellness, dobro počutje, kot bi dejal pokojni papež Benedikt XVI. Drža človeka, ki hodi za Jezusom, je drugačna – računa lahko na težave, odklanjanje, preganjanje, razne sitnosti. Skratka, križi in težave, kot radi rečemo. Ko prostovoljno sprejemamo te sitnosti in jih darujemo, postanemo veliko bolj »prevodni« za oznanjanje božjega kraljestva. Jezus ne govori nujno o mučeniški smrti, ko opozarja na reševanje svojega zemeljskega življenja. Govori o tem, da lahko svoje življenje zapravimo. Življenje, ki ga živimo sedaj, je polno križev. Lahko se jih otepamo in skušamo vstopiti skozi široka vrata. Toda s tem življenje zapravimo. Smo v dobi »delovnih dni«. Večno življenje bo to, kar je za Boga sedmi dan, ko je po stvarjenju počival. A za nas, ki tu živimo, ta sedmi dan še ni prišel. Na tem svetu se odločamo, kakšen bo naš sedmi dan. Bomo pridobivali minljivi svet ali se bomo borili za vrednote večnosti? Prav po tem bomo sojeni. Če stavimo na to, da je Jezus za nas plačal kazen, ki bi jo morali plačati sami, potem bo končna sodba nad nami sodba oprostitve. V kolikor pa to zavrnemo, bomo morali po božji pravičnosti plačati »vse do zadnjega novčiča«. Kaj nam je ljubše? Morda potrpeti in nositi svoj križ? Prav zato pojdimo za Jezusom. Za njim. Ne pred njim, tako kot je sprva želel Peter. In s križem.
G. B.
