Svatba v Kani Galilejski (foto: Gerard David / Wikipedia)

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2,1-11): Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Čeprav se bomo v letu C najbolj posvečali odlomkov iz Lukovega evangelija, pa nam druga nedelja med letom ponudi odlomek, o katerem poroča samo evangelist Janez. In je neke vrste nadaljevanje Jezusovega krsta in tudi ena od razsežnosti Gospodovega razglašenja. Ta praznik namreč povezujemo z modrimi z vzhoda, ki se poklonijo detetu Jezusu, vendar ni samo to – spominjamo se namreč tudi dogodkov, ki pomenijo uvod v Jezusovo javno delovanje. To pa sta ravno Jezusov krst in njegov prvi čudež, ki ga je na Marijino priprošnjo storil v Kani.

Jezusova javna identiteta je v tistem času še dokaj nejasna. Jezus je šele klical svoje učence. Prepoznali so ga kot m(M)esijo. Vendar ga, vsaj v začetnem delu, niso še smeli javno razglašati. Toda delal je številne čudeže in s tem izkazoval ljudem usmiljenje ter bližino Boga. Božje kraljestvo je prihajalo, s čudeži pa je nagovarjal srca ljudi, da bi se odprla. Pri mnogih ni uspelo. Toda ko je šlo za Kano v njegovi domači Galileji, je tam dejansko posvetil zakrament svetega zakona, ki ima dejansko naraven izvor. Mnogi od njegovih učencev, ki so bili prej v šoli asketskega in strogega Janeza Krstnika, niso najprej povsem razumeli niti Jezusove udeležbe na gostiji, niti njegovega čudeža, ko je storil v očeh asketov nekaj pohujšljivega: spremenil je vodo v vino. Vendar je vina pijača praznovanja. Jezus namreč to, kar je naravno, nadgrajuje z milostjo. Naša siva vsakdanjost z Jezusom postaja trajen praznik. In navsezadnje, vino je tista pijača, ki je doživela posebno poveličanje tudi ob Jezusovi zadnji večerji: vino tedaj postane kri, kruh postane Jezusovo telo. Jezus torej ne samo, da vstopa v stisko pravkar poročenega para, ki se izpostavlja sramoti – kajti če bi vina zmanjkalo, bi s tem mladi par postal tarča posmeha. Še več, daje vedeti, da na tem svetu nismo prepuščeni sami sebi. Upanje ne osramoti – in polaganje upanja v Jezusa pomeni, da rešitev zagotovo pride. Navsezadnje je to tudi osrednjega sporočila letošnjega jubilejnega leta.

Na tem dogodku je prisotna tudi Jezusova mati, ki o stiski najprej spregovori sinu, nato pa usmeri služabnike, koga naj poslušajo in komu naj bodo pokorni. In dejansko to velja tudi za nas v vsakdanjem življenju: prisluhniti Božji besedi in jo uresničevati prinaša blagoslov. Zagotovo bomo videli čudeže tudi v tem času. Čudeži so potrebni, da krepijo našo vero. Toda če so srca zaprta, potem sami ne bi verjeli niti, če bi kdo vpričo nas od mrtvih vstal – tako nas uči prilika o bogatinu in ubogem Lazarju. Morda bomo šele v poznih letih okusili, kaj res pomeni živeti v Božji milosti. In si bomo rekli, kako to, da smo dobro vino prihranili do zdaj. Morda smo potrebovali čas, da se naša vera dvignila. Naš Bog je resničen pedagog, ki nikogar ne sili, pač pa nas nevsiljivo vodi, nas uči, če to dopustimo. In nato nekega dne doživimo tudi sami to, kar se je zgodilo v Kani: naša voda postane vino. Pridobi žlahten okus.

C. R.