Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,17-37): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.
Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.
Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.
Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.
Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.
Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«
Če bi Jezusov govor na gori, predvsem to, kar govori o odnosu do (starozavezne) postave, šli primerjat s tem, kar o postavi v svojih pismih piše sv. Pavel, bi bili resnično zmedeni. Pavel namreč v svojih besedah deluje skoraj kot revolucionar, še posebej spričo dejstva, da je sam prišel iz vrst legalistično usmerjenih farizejev. A vendarle se velja tu malo ustaviti. To, kar poznamo danes kot deset božjih zapovedi (ki so seveda katekizemsko prirejene), izhaja iz jedra vsega tistega, kar je Bog zaupal Mojzesu na gori Sinaj in kar je bilo vrezano v dve kamniti plošči, ki sta predstavljali dve osnovni zapovedi: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Vendar pa se je t. i. sinajska zakonodaja še nekako razširila na vsa mogoča področja, nekatere določbe so tipične prav za izvoljeno izraelsko ljudstvo. Denimo o prepovedi uživanja nekaterih vrst mesa (svinjina), ki pri ne-judih ni v veljavi. A tisto jedro postave v obliki dekaloga je vendarle ostalo nedotaknjeno, ima veljavo ne samo za Jude, ampak za vse narode. In prav preroki so bili tisti, ki so tudi svarili, kako pomembno je ponotranjiti to postavo, da so vse žgalne in ne vem še katere daritve lahko samo delo mesa in poskus nekakšne magične odkupitve za svoje grehe. A takšen način je za Boga gnusno podkupovanje.
Jezus pa, kot je sam povedal, tega jedra postave ni odpravil. Vendar je res tudi to, da pogani v obveznost njenega izpolnjevanja tedaj niso bili vključeni. Jezus že v samem začetku zavrne možnost, da je nekakšen revolucionar, ki bi samovoljno razvezoval postavo in vse, kar so zapustili preroki. Čeprav bi to avtoriteto imel. Navsezadnje je postava dana od Boga samega, a dejansko bolj z razlogom, da se preko nje prepozna greh in se grehu izogibamo. Če se postavi podrejamo suženjsko, je to dejansko delo mesa, a nihče, prav nihče od nas postave ne izpolnjuje v polnosti. Kdor pa postave ne izpolnjuje v polnosti, je dejansko upornik, ki zasluži smrt. In prav zato gre Jezus v smrt – da plača ceno za nas, ki ne izpolnjujemo postave.
A sedaj nastopi še nekaj drugega: Jezus prevzame avtoriteto z besedami “jaz pa vam pravim”. In dopolnjuje postavo. Bolje rečeno: jo prečiščuje, ločuje tisto, kar je Božje, od tega, kar je človeško izročilo, saj je navsezadnje farizejem večkrat očital prav to, da so človeškemu izročilu pripisovali Božjo avtoriteto. Jezus pa z avtoriteto Boga dopolnjuje postavo, jo vrača nazaj k prvotnemu izročilu. Lahko bi rekli, da z dekaloga, s tabel postave, “briše prah”. In zdi se, da je še veliko bolj temeljit, strog od samega Mojzesa. Že sama jeza na svojega brata je dejansko že umor. In dejansko se vsak umor, pa tudi vsaka vojna najprej začne v človekovem srcu. In pravzaprav v tem precej dolgem odlomku vidimo kar nekaj primerov, kjer Jezus namerno radikalizira zahteve. Zakaj? Ker se vsi ti grehi, ki jih postava prepoznava kot grehe, začnejo v človekovem srcu, torej v duhu. Tudi glede prešuštovanja in ločitve, pa prisege in tako dalje. Pri zakonski zvezi je celo izpostavil odgovornost tistega, ki je imel po dosedanji ureditvi pravico odsloviti sozakonca. Tudi mož je soodgovoren, če se žena znajde v prešuštvu – spomnimo se grešnice, ki so jo hoteli kamnati in so tem primerom skušali Jezusa.
Končno pa želi Jezus povedati, da mora naša pravičnost presegati tisto farizejsko pravičnost, ki se ustavlja zgolj pri izpolnjevanju točno vnaprej “naštancanih” pravilih. In tudi dandanes je tako. Božjega usmiljenja si ne moremo kupiti. Ena največjih herezij sedanjega časa je prav stavek: “Če boš priden, te bo Bog imel rad.” Vendar nas je Bog prvi ljubil – kot grešnike. Zaradi takšnih zmot, kot smo jih omenili, se mnogi od Boga oddaljijo in vržejo puško v koruzo, češ saj me Bog verjetno že tako ali tako sovraži že od mojih prvih prestopkov dalje, torej je vseeno, če postanem še večja baraba. In prav zato se danes srečujemo s številnimi zagrenjenimi posamezniki, ki sicer izražajo sovraštvo, odklon do Boga, globoko v sebi pa kličejo na pomoč. Pomagajmo jim z molitvijo, da najdejo pravo pot.
C. R.
