Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,17-37)
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, preden se vse ne zgodí. Kdor bo torej kŕšil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo velik v nebeškem kraljestvu. Kajti povem vam: Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo.
Slišali ste, da je bilo starim rečeno: ›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče. Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor; in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!
Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku, da te vrže v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.
Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ne prešuštvuj!‹ Jaz pa vam pravim: Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.
Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe; kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel. In če te desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe, kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa, kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.
Rečeno je bilo: ›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹ Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita, je kriv, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.
Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno: ›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte! Ne pri nebu, ker je Božji prestol, ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja. Tudi pri svoji glavi ne prisegaj, ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega. Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«
Kar precej dolg in zahteven odlomek sledi dvema krajšima, ki smo ju poslušali zadnji dve nedelji. Gre za nadaljevanje t. i. govora na gori, v katerem evangelist Matej združuje zgoščeno zbirko Jezusovega poučevanja. Blagri so nekakšna “ustava”, torej osnova Jezusovega učenja, sledila je potrditev v identiteti (sol zemlje in luč sveta), sedaj je na vrsti konkretna etika.
Jezus je tu pravzaprav zelo drzen. Nastopa ne samo kot razlagalec, ampak kot dopolnitelj postave, torej izročila, ki ga je dal Mojzes na dveh ploščah. Ne gre samo za deset zapovedi, ampak za vse, kar iz tega izhaja. Jezus takoj uvodoma pove, da ne razveljavlja postave. Poudari njen pomen. Kot je dejal apostol Pavel, je postava vzgojiteljica. Včasih je težko razumeti ta razkorak med Jezusovimi besedami iz tega odlomka ter Pavlovimi pismi. Vendar gre predvsem za to, da postava za Jezusa ni več formalizem. Tudi če se do zadnjega držimo črke postave, s tem še nismo upravičeni. Le en majhen prekršek in podere se celotna zgradba, vse, kar smo gradili. Zato nebeško kraljestvo ni dosegljivo preko logike farizejev in pismoukov. Zavestno kršenje najmanjše zapovedi in dajanje slabega zgleda tako, da ostale učimo v to smer, je slaba popotnica. Biti “velik v nebeškem kraljestvu” ali “biti majhen” ni nekaj postranskega. Ni namreč nepomembno, kakšna bo naša večnost. Če sedaj vlagamo vanjo tako, da smo malomarni, iz tega ne bo prišlo kaj prida.
Težava ni v sami postavi, pač pa v tem, da jo je ljudstvo začelo prilagajati v prid svojemu udobju. Jezus pokaže na pravi, izvirni pomen zapovedi. Ubijati ne pomeni samo fizično vzeti življenje nekomu, pač pa s tem, da nekoga lahko “ubijamo na obroke” z žalitvami, opravljanjem, obrekovanjem, jemanjem dobrega imena. Že dve dokaj nedolžni zmerljivki v naši kulturi – “tepec” in “norec” – sta lahko dejanje umora. Kdor sovraži, že ubija. Morda ne najprej konkretno, toda iz malega raste veliko in vsi umori se spočnejo pravzaprav že ob prvi grdi besedi, ki jo izrečemo proti bližnjemu. Tudi prešuštvo se najprej začne v srcu. Tudi zato Jezus uporablja radikalno govorico. Kajti zanašanje na formalizem lahko povzroči, da imamo postavo za dokaz lastne pravičnosti. Toda pred Bogom niti en človek ni pravičen. Vsi potrebujemo, da nas opraviči nekdo drug – to je sam Jezus, ki je naše grehe vzel na križ.
Zemeljsko življenje je torej priprava na večnost in tudi čas milosti. Če imamo proti komu ali če ima kdo kaj proti nam, je sedaj čas, da se spravimo z njim. “Dokler smo na poti” pomeni prav to, da smo na poti v večnost. Največja nevarnost konca našega zemeljskega življenja je v tem, da bi smrt dočakali z zakrknjenim srcem. Če bi namreč brez usmiljenja prišli do osebne sodbe, bi to pomenilo padec v pekel, saj bi zapravili milost in bi bili nesposobni plačati dolg. Biti ponižen torej pomeni sprejeti, da nekdo drug plača dolg namesto tebe.
Jezus nas torej opominja, da je postava najprej stvar srca. Ne pomaga golo izpolnjevanje pravil, če je tovrstna pravičnost zgolj na ravni zunanje prilagoditve. Jezus nas vabi k “obrezi” naših src. In ker smo sedaj tik pred začetkom postnega časa, premislimo o tem in sprejmimo ta izziv.
G. B.
